Tuesday, September 2, 2014

Življenja ne moremo imeti pod kontrolo!



Sem ena tistih ljudi, ki so kar malo obsedeni s kontrolo in zato se kar naprej trudim, da bi bila malo bolj spontana, včasih mi uspeva, pogosto pa ne, oziroma je to zame prava bitka. Celo tako zelo, da sem večkrat trn v peti drugim. Sošolka mi je pred leti, ko smo bili v Bolgariji, rekla, da sem čisto fajn in prijazna, ampak naj se za vraga končno enkrat malo bolj prepustim in naj me neha kar naprej skrbeti, kaj bomo počeli naslednji dan in kako se bo odvijalo naše potovanje. To me je nekako streznilo, oziroma mi dalo misliti, čeprav sem bila najprej brez besed in užaljena. Ostale sošolke so bile bolj 'na free', rekoč, da si bomo pogledale, kar nas bo pač v tistem trenutku zanimalo, odvisno od počutja, od dogajanja, od tega, kam nas bo nesla pot. Takšno razmišljanje mi je bilo precej neznano, saj sem hotela imeti kontrolo nad stvarmi v življenju, ne samo glede tega, kam sem se vpisala na fakulteto, ali za katero delo sem se odločila, ampak tudi vse vmesne korake. Želela sem točno vedeti, kaj sledi temu, da izberem to ali katero drugo možnost, kam vodi načrt A in kam B. No, seveda sem se zavedala, da ne morem predvideti vsega, da to preprosto ni mogoče in da samo izčrpava, a vseeno sem, ter še vedno, opažam, da stremim h kontroliranju, nadzoru svojega življenja.

Zanimivo pa, da ko sem to potrebo vendarle nekoliko opustila in sprejela, kam me je življenje popeljalo, šele potem so se začele dogajati res zanimive, neverjetne in tudi spontane reči, ki se mi prej verjetno ne bi. Ko se nekaj ne bi odvijalo v želeni smeri, bi prej hitro ukrepala, ne bi niti dopustila, da bi se 'naslonila' nazaj in opazovala lastno življenje, kot gledalec v kinu. Sliši se čudno in včasih tudi je- prepustiti se toku in ne prehitro reagirati, ne se prehitro vmešati v to, kar pride nasproti. A največkrat se to še kako obrestuje. Če se mi določene stvari pred letom ali dvema ne bi porušile, potem ne bi spoznala nekaj neverjetnih ljudi, če bi še naprej rinila z glavo skozi zid, bi imela danes še vedno plačano delo, a bi bila nesrečna in nezadovoljna, prazna v sebi. Če bi hotela nadaljevanje fakultetnega izobraževanja izbrati le razumsko, se verjetno ne bi odločila za družinsko in zakonsko terapijo. In celo sedaj še vedno ne vem, kaj točno me je vleklo v ta izbor, saj niti ne vem, če želim in če bom sploh sposobna delati v svetovanju ali terapiji. Morda nekoč, morda pa bo faks samo drugačno izhodišče za nekaj drugačnega  in zdaj še neznanega, vendar ne dvomim, da bo imela ta pot svoj smisel in svoje posledice, ki se mi bodo razjasnile šele čez določen čas. Cela slika mojega življenja pač nikoli ne bo v naprej sestavljena, ampak se koščki sproti dodajajo in odvzemajo.

Če ste privrženci kontrole in zavestne izbire, boste verjetno oporekali, da ni res, da ni kontrole nad življenjem: da vendar zavestno izberemo partnerja, službo, hobije, prijatelje, način življenja, delovanja.. Pa je to res, ali pa imata zavest in načrtovanje življenja bolj malo prstov vmes? Sama bi celo rekla, da načrtovanje življenje ne obstaja, obstajajo le želje, upanja, hrepenenja, vizije, a načrtovati ga ne moremo! Življenje preseneča, je neujemljivo, neukrotljivo. Tudi če planiram vse, oziroma mislim, da imam stvari pod kontrolo, se lahko zgodi karkoli: ljudje vsak dan umirajo, ali zbolevajo, se odločajo tako in drugače, šokirajo sebe in druge, želje se spreminjajo, pod vplivom prepleta dejavnikov. Ne smemo pa pozabiti niti na moč narave, ki jo človeški načrti in upanja prav malo zanimajo, saj udari po svoje.

Življenje preprosto ni scenarij za film, poleg tega v njem nismo sami, ampak so tu drugi dejavniki,m ljudje, ki bodo ravnali, se odzivali po svoje.  Zato natačno predvidenje poteka vsega, kar nas obdaja, vsaj na zavestni ravni, ni mogoče. In to je tisto, kar življenje dela vznemirljivo. Kontrole ni, je le plavanje s tokom, sledenje sebi, kar pa gre roko v roki s pomembnimi spremembami, prilagajanji in predvsem presenečenji življenja, prijetnimi in neprijetnimi.

No comments:

Post a Comment