Tuesday, September 30, 2014

Valencia (1. del): Bivanje v jedru mesta še nikoli ni bilo slajše


Odločila sem se, da bom pogosteje pisala o potovanjih, saj brez njih preprosto ne morem. Zame so potovanja veliko več kot le hobi ali sprostitev, zanimivo pa je, da sem še na vsakem izmed oddihov v tujini prišla do kakšnega novega odkritja o sebi. A to, kaj mi dajejo in kaj pomenijo potovanja, je že druga tema... Začela pa bom kar z Valencio, kjer sem bila pred kratkim, vrnila sem se prejšnji teden, morda pa se kdaj lotim tudi obujanja preteklih popotniških spominov.. Navsezadnje, zakaj pa ne in ko čez čas pogledaš nazaj, se ozreš na pretekle izkušnje, jih dojameš drugače, kot bolj dodelano sliko.



Najino, odpotovala sem z mojim najdražjim, potovanje v Valencio je bilo dolgo le teden dni, a sem imela občutek, kot da sem zdoma najmanj 14 dni. V hipu sem pozabila na volčjo lakoto, kazen za to, da si po pristanku na letališče nisva omislila vsaj sendviča in da sem trmasto čakala na to, da bom zaužila kaj bolj zdravega, ter na muhasto naravo Špancev. Način rezervacije najinega apartmaja in to, kako sva do njega sploh prišla, je bil namreč nekoliko nevsakdanji, po svoje pa tudi zanimiv in vznemirljiv. Na internetu, prek Bookinga, kar je že najina stalnica, sva namreč rezervirala lušten apartma in še v Sloveniji poklicala v recepcijo. To sem storila jaz, saj še vedno obvladam nekaj osnovne španščine, sem si jo pa shranila za nujno rezervo, saj sem strahopetno in pod vplivom cone udobja vseeno posegla kar po angleščini. Pa sem vseeno govorila jecljavo, pač ne maram telefonskih pogovorov in kot nekdo, ki nima pojma. Pomirilo pa me je to, da je ženska na drugi strani dejansko dokaj dobro govorila angleško in mi zatorej vendarle sploh ni bilo treba poseči po zarjaveli španščini.. (Začuda, saj ogromno Špancev še vedno zelo slabo govori angleško, mladi pa imajo vseeno nekoliko več znanja in počasi, npr. na ulicah ali v trgovinah, lahko naletiš na vse več takšnih, ki te dejansko razumejo, ko jih kaj povprašaš).




Poklicati je bilo potrebno zato, da sem potrdila najin prihod, vseeno pa je bilo treba hitrogovorečo Španko obvestiti še enkrat, takoj po najinemu pristanku v Valencio. Malo nenavadno, ampak takoj bolj jasno, ko nama je na šest oči obrazložila, da nimajo klasične recepcije, saj niso hotel, ampak oddajajo več stanovanj. Še nekaj minut pred dogovorjenim prihodom pa nisva vedela, ali bova na eni lokaciji in v prvotno planiranemu apartmaju, nastanjenem v samem centru ter zraven treh katedral, ki nadležno zvonijo, ali pa kje drugje. Izkazalo se je, da bo najin apartma oddaljen le nekaj ulic stran od tistega, v katerega naj bi se 'naselila' po prvotnih planih, sva pa bila potem zelo prijetno presenečna, saj je bil maček v žaklju dejansko čudovit.



Novo stanovanje, sicer z zelo zakomplicirano ključavnico, katero je komaj odklenila tudi prijazna Mapi, za čudo svetlolasa, hm, verjetno pobarvana, saj je 90% Špancev temnih in prej spominjajo na Maročane kot pa na Evropejce.. No, ključavnico je moj dragi hitro obvladal, ob vstopu čez prag pa sva bila presunjena- moderno opremljeno stanovanje, zanimive, jeklene, zavite stopnice, ki peljejo v spalnico in ljubko kopalnico. Popolna oprema za kuhanje, novodobni hladilnik in pečica, ni da ni. Sicer brez balkona, a s prisrčnim razgledom na živopisana okna preostalih stanovanjc. V srcu Valencie, tako da za čisto prvi sprehod ni bilo izgovorov. 


Tako ali tako sva bila sestradana in sva šla kar takoj po tri miniaturne pice (toliko o mojih prizadevanjih za zdravo hrano), oziroma nekakšen miks med pico in pecivom, obložene s tuno in paradižnikom. Poknila sva se na klopico v parku, občudovala mimoidoči vrvež, kip v parku (nimam pojma od koga, priznam), malo poslikala in si splanirala, kaj vse želiva videti v prihodnjih dneh.. 


Odločila sva se, da bova naslednje dopoldne začela raziskovati mestno jedro, nato pa se bova lotila ogledov Oceanographica, Bioparca in drugih zanimivosti..  In seveda vse poslikala, saj sva oba ljubitelja fotografiranja, čeprav s precej slabim in starim fotoaparatom, kateri pa mi je po nesreči nato še padel na tla, ups.....

Več o tem pa v nadaljevanju :)

No comments:

Post a Comment