Thursday, September 4, 2014

Pranje posode kot meditacija: Osredotočenost na trenutek


Kolikokrat nekaj počnemo, 'študiramo' pa na nekaj čisto drugega? Npr. kosimo travo ali nakupujemo hrano, po glavi pa se nam motajo obveznosti, prihajajoči rojstni dnevi, opravki, ki jih imamo predvidene za ta, ali celo prihodnji, teden. Ali pa vozimo avto in razmišljamo o tem, kaj nas čaka v službi, v mislih imamo tudi vikend kosilo pri starših in pa dopovedujemo si, da se ne smemo spet pozabiti naročiti pri zobozdravniku. Sploh se ne zavedamo, da v tistem trenutku: dejansko kosimo travo, ali vozimo, ali pa nakupujemo. Ne osredotočamo se na zvoke, ki spremljajo določeno situacijo, na telesne in druge senzacije, na to, kako se počutimo in kaj sploh počnemo, saj je naše telo drugje, kot so naši možgani. Ne zavedamo se vonja pokošene trave, ne vidimo bogato založenih polic in ne občutimo hvaležnosti, da imamo možnost nakupovati hrano za svojo družino. Ko smo v avtu, največkrat ne pomislimo na dejstvo, da vozimo in ne poslušamo brnenja motorja, niti ne, vsaj ne zavestno, občutimo sedeža pod svojo zadnjico.

Izmišljeni, banalni primeri, ampak vsekakor se skozi dneve, upam si ugibati, da večina izmed nas, prebija skorajda avtomatizirano.

Ko smo na poti v šolo ali v službo ali celo, ko smo na dopustu, imamo misli najpogosteje zasedene že od trenutka, ko odpremo oči. In skozi možganske vijuge že šibajo skrbi, planiranja, seznami opravil, ideje, strahovi itd. S skrbmi in prihodnostjo smo obremenjeni skoraj vsi. Le redko pa se ustavimo, osredotočimo na svoje dihanje in na tisto, kar počnemo. Premalokrat pozornost namenimo temu, kako čutimo svoje telo v nekem trenutku, kaj doživljamo ob njem, le redko odmislimo vse ostalo. Z izjemo otrok.

Prav ti so osredotočeni na zgolj tisti trenutek, v katerem so in v katerem se nahajajo. Čeprav naj otroci ne bi bili zmožni koncentracije, pa so v resnici še kako odlični v osredotočenosti. Na tisto, kar v nekem trenutku počnejo, v to se poglobijo in to postane za nekaj časa njihovo edino opravilo, edina misel in edino zanimanje. To vedo vsi, ki so kdaj opazovali otroka, zatopljenega v igro ali v pozorno občudovanje nečesa, npr. kolonije mravelj. To postane njihov mali svet, vse ostalo takrat ni zanimivo, saj je trenutek sam dovolj pomemben in veličasten, da si zasluži njihovo 100% pozornost in zlitje s situacijo.

Kaj bi se zgodilo, če bi en dan svoj zajtrk, ali pa zgolj eno jabolko za malico, pojedli počasi, z zaprtimi očmi, uživanjem, z nežnim preusmerjanjem misli od vseh stranskih poti, kamor nam bežijo? Da bi se potrudili koncentrirati le na grizenje, zvok pokanja jabolčne koščice, na kiselkast okus, na žvečenje in požiranje? Nenavadno? Garantiram vam, da bomo ob tem skoraj zagotovo prej siti, pa tudi prej umirjeni. Takšen poskus smo na faksu naredili z eno samo brusnico, ki smo jo ovohavali, gledali, opazovali njeno strukturo, pravzaprav precej spominja na možgane, preden smo končno zagrizli v njo. In občutek je bil nenavaden in hkrati hecen, kot bi bili vesoljci, ki se prvič učijo človeških veščin, funkcioniranja in načina prehranjevanja. Vsekakor nekaj zanimivega, iz take koncentracije pa sta sledila nepričakovana pomirjenost in zadovoljstvo s samim seboj.

Nekoč sem prebrala, da je tudi pomivanje posode, če se osredotočimo le na to dejanje, odmislimo, kako nam je to odveč in ne pademo v svoj lastni domišljijski svet, lahko osvobajajoče, skorajda meditativno in osrečujoče. To osredotočanje je torej ravno nasprotno sanjarjenju in pobegu naših misli, kar je sicer pogosto pri rutinskih stvareh, ki jih počnemo iz dneva v dan. Ampak, že samo kratko namenjanje pozornosti v točno tisto, s čimer se trenutno ukvarjamo, nas lahko pomiri, na nek način potolaži, poveže s samimi seboj. In življenje začne teči počasneje, oziroma čas ne obstaja več, saj se vse zlije v en sam trenutek...  V trenutek, v katerem smo. In ta postane vse.


In moje trenutno udarjanje tipk na tipkovnico deluje pomirjajoče, igrivo, sprotno popravljanje tipkarskih in slovničnih napak zveni drugače kot tekoče pisanje, ki je hitro in skorajda spojeno s konicami prstov. Ko pišem to objavo, se zavedam, da so moji možgančki še nekoliko omotični od spanca, a hkrati že toliko zbrani in željni pisanja, da proizvajajo tole. Zunaj, pred blokom, slišim pogovor, a se takoj spet preusmerim na moje dihanje in ples tipk...Vendar v tem trenutku zaslišim in hkrati začutim glasno kruljenje in vem, da si bom kmalu privoščila odličen zajtrk, ob katerem bom uživala.

No comments:

Post a Comment