Saturday, September 13, 2014

Palete strahcev in strahov- od gnusa do tesnobe



Spet malo o strahu, tokrat o raznolikosti strahov.. O tej temi pišem že tretjič ali četrtič, očitno to pove nekaj o meni...

Česa vas je vse strah? Mene marsičesa. Določene svoje strahove bi označila bolj za stvari, ki v meni vzbujajo predvsem občutke neugodja- npr. ogromne žuželke, zaprti prostori itd.. So stvari, situacije, ki jih ne maram, se jih tudi bojim, a vendarle ne krojijo mojega življenja. Tu pa so še dokaj močni strahovi: pred vožnjo z avtomobilom, strah pred neuspehom, pred nesprejetostjo, pred kritiko, pa strah pred športnimi poškodbami (čeprav sem le rekreativna športnica, pa vseeno vem, kako neprijetno je, ko si boleče in dotrajno poškoduješ ramo)... Tu je še srednje močan strah pred izpiti in približevanjem pisanja magisterija, ki pa bi ga spet označila bolj za adrenalinsko vznemirjenje in napetost, kot pa za kakšen hud in temačen strah. Še zdaleč to ni strah enormnih razsežnosti, v nasprotju s (očitno že kar slovensko kolektivnim) strahom ob misli na nezaposlenost, ki pa je še vedno manjši od moje tesnobe ob občutku, da sama sebe iščem že predolgo. In to je eden tistih strahov, ki me kot kamen vlečejo navzdol in porajajo neprespane noči, zmedenost, zamišljenost, nemir sredi dneva in jezo samo nase.

So strahci in strahovi, pa spet globje tesnobe, ki zapolnjujejo moje možgane in za katere vem, da se jih ne bom kar tako znebila, da jih ne morem kar tako preprečiti, preventivno odstraniti možnost njihovega ponavljanja ali vsaj moči. Če ne maram voziti avta, ga pač ne vozim, čeprav se zavedam, da naj bi bilo obvladanje vožnje z avtomobilom dandanes nujno, ali vsaj praktično- navsezadnje kako pa bom hodila na morebitne razgovore za delo ali obiskala kolegice v Ljubljani? Vendar pa se zavedam, da zame premagovanje tega strahu in odpora vendarle ni takega življenjskega pomena, da bi se z njim morala ukvarjati takoj, poleg tega obstaja toliko drugih načinov, kako poskrbeti, da si ob pravem času na pravem mestu. Ja, vlaki so ali zelo dragi, tisti malo bolj fancy, na katerih postrežejo tudi kavo, ali pa v njih prebiješ pol dneva in te izmozgajo, ampak vseeno rajši to, kot pa sedenje za volanom. 

Strah pred žuželkami ali kačami spet ni toliko strah kot pa pridobljen, verjetno naučen, zelo klišejski gnus, strah pred športnimi poškodbami zame ni nič posebnega, prav tako še zdaleč ni vseskozi prisoten v mojih mislih. Z mislijo nanj se ne ukvarjam, ampak ga začutim šele, ko sem zelo blizu njegove realizacije, ko me nekaj zapeče, zaboli, naredim napačni gib, sploh z ramo, ki me bo vedno opominjala na tisto uro dvigovanja uteži, ko se je vse spremenilo z enim samim, napačnim zasukom in pretežkim bremenom...

Strah zaradi občutka, da še ne veš, kaj si, kaj bi, kam greš, pa se mi zdi hujši in vseobsegajoč. Če se nekaterim strahovom lahko postavimo nasproti tako, da se z njimi, četudi se sliši strahopetno, pač ne ukvarjamo, jih damo vsaj na stran, pa takšnih misli ne gre kar tako odriniti. Tudi fobije spadajo v kategorije, ki marsikomu dirigirajo življenje in srkajo moči. Na sploh se mi zdijo strahovi, ki jih ne moremo točno opredeliti ali pa zajemajo marsikaj: od našega načina življenja, razmišljanja, čutenja, veliko obsežnejši izziv in trši oreh od strahov, ki imajo vsaj neko ime. 

Od strahov, ki jih lahko skušamo popredalčkati in obvladati ali vsaj ignorirati. Hujši se mi zdijo, vsaj zame, strahovi, ki so pravzaprav že dolgotrajni primeži in samosabotaže, a o tem morda več prihodnjič... Strah naj bi imel namen, a kakšnega ima samosabotaža, še nisem razvozljala. Morda pa je to sprijen ukrep uma, da čustva zavaruje pred še enim strahom- strahom pred (ne)uspehom?

PS: Pri pisanju sem pozabila še na pogoste, tudi moje strahove: pred smrtjo, staranjem...
Ne vem zakaj sta mi ta dva ušla iz možganov...Aha, morda zato, ker sta tako prisotna v meni, da sta mi že domača, ali pa se soočanju z njima vsi nekako izogibam(o)?

No comments:

Post a Comment