Tuesday, September 9, 2014

Dobra volja je najbolja- pa to res drži?!



Hm, v zadnjem času se mi zdi, da vsepovsod prebiramo, kako naj pozabimo na svojo jezo, trpljenje, bolečino, žalost, kako naj si nadanemo nasmeh in pogumno stopimo na pot življenja. Slednje je super, ampak verjamem, da zadeva v resnici ni kar tako preprosta. Če skušamo svoje paranoje, misli, ki nam ne dopuščajo spanca in v nas dolbejo luknjo dvoma, na silo utišati in brskati za srečo, ne bomo uspešni. Vsaj jaz tako mislim, saj pretvarjanje, da si srečen, dobre volje, nasmejan, odlično razpoložen, zdrav, zadovoljen, ljubljen, pač ne vodi nikamor. Mogoče deluje nekaj prvih sekund ali minut, potem pa imamo občutek, da nekaj ne štima in da lažemo samemu sebi. Vendar pa tudi to, da bi se preprosto sprijaznili z vsem negativnim, gnevom, apatijo, obupom in si rekli, da tako pač je, zame ni rešitev. Preprosto ne verjamem v en, dva tri rešitve, oziroma se mi ti zdijo primerne le ob kakšnih manjših težavicah, tečnobi, ki se prikrade iznenada ali v primeru PMS-ja, glavobola zaradi nevihte ali kakšne slabe oddaje na televiziji. Takrat mogoče lahko zamahnemo z roko in hitro poiščemo nekaj, kar nam bo dvignilo razpoloženje, pa naj bo to klepet s kolegico, čokolada, dobra knjiga, sprehod, šport, kričanje v blazino, kozarec vina, karkoli. Vse našteto lahko le delno pomaga pri soočanju s hujšimi stiskami, to so vse ukrepi, ki lahko okrepijo dobro počutje, predvsem pa prispevajo k povezanosti človeka s samim sabo. Pa naj bo to karkoli, kar nekoga razveseli, mu preusmeri misli.. Ampak tukaj se skriva ta 'catch'- preusmeriti misli pomeni, da se z nečim pač ne želimo ukvarjati in bomo to potlačili, preložili na naslednji dan ali mesec.. Da nam pač trenutno ni do tega, ker preveč boli, ker se nam ne ljubi, nimamo časa, denarja, energije... Tudi tukaj, po mojem mnenju, ni enoznačnega odgovora...

Včasih je pač treba reagirati takoj, pogosto pa razmislek in pustiti času čas, vsaj pri meni no, prinese boljše, bolj poglobljene rezultate. To, da se za nekaj v sekundi navdušimo, npr. za neko rešitev, ukrep, še ne pomeni, da bo na dolgi rok delovala. Super, če nam dvigne razpoloženje, a treba je biti pripravljen na to, da pa morda ne bo delovala, da bo mogoče treba poskusiti še kaj drugega, ali tretjega.. Dobra volja je najbolja, poje Kekec. Najboljša je, če čutimo, da je iskrena in jo cenimo, ker je prijetna, ne pa da jo jemljemo kot absolutno in edino zaželeno razpoloženjsko stanje. Dobra volja je družbeno zaželena, saj je nekomplicirana, širi dobro energijo, ni težavna za soočanje z njo, ampak vsakomur polepša dan. Ampak se čuti, kdaj je iskrena in kdaj ne. Žal. Kot sva si komentirali s kolegico na Facebooku- nasmeh je OK, ampak ne za vsako silo, v vsaki sekundi. Bodi, kar si, odražaj kar čutiš. To ne pomeni nujno kričanja sredi ulice in prerekanja, samo zato, ker želimo stisko in dvome v nekoga projecirati. Pošteno (do nas in drugih) pa je, če pač priznamo, da nam danes ni do pogovora, družbe, da nam ni do smeha, da nam dol visi za klepet, da bi se radi zavekli v neko luknjo in razmislili.. Da smo sovražno nastrojeni, da se nam ne ljubi govoriti itd.

Iskreno in pošteno je, če bi lahko zmogli reči, da smo pač žalostni, razočarani, da imamo skrbi, ne pa si nadeli lažnega, nadležnega nasmeha in vsem, ob vprašanju: ''Kako si kaj?'', odgovarjali z mehaničnim: ''Super, dobro, pa ti?'' (V resnici pa smo npr. lačni, nejevoljni, ker se nam nekam mudi, jezni, zdolgočaseni itd..)

Ko sem nazadnje srečala znanko, sem ji na vprašanje, kako sem, odgovorila, da sem malo utrujena, ker sem slabo spala. Na vprašanje mojega dragega pa vedno odgovorim tako, kot pač čutim: sem fajn, sem tečna, sem vznemirjena, sem razigrana, sem zamišljena....

Mar niso raznorazni občutki, čustva in hipna razpoloženja mnogo bolj pestra, raznolika in zanimiva, včasih zelo težko opisljiva, kot pa zgolj dobra volja, ki je vedno le želja po ugajanju, ne pa realno stanje?


2 comments: