Tuesday, September 30, 2014

Valencia (1. del): Bivanje v jedru mesta še nikoli ni bilo slajše


Odločila sem se, da bom pogosteje pisala o potovanjih, saj brez njih preprosto ne morem. Zame so potovanja veliko več kot le hobi ali sprostitev, zanimivo pa je, da sem še na vsakem izmed oddihov v tujini prišla do kakšnega novega odkritja o sebi. A to, kaj mi dajejo in kaj pomenijo potovanja, je že druga tema... Začela pa bom kar z Valencio, kjer sem bila pred kratkim, vrnila sem se prejšnji teden, morda pa se kdaj lotim tudi obujanja preteklih popotniških spominov.. Navsezadnje, zakaj pa ne in ko čez čas pogledaš nazaj, se ozreš na pretekle izkušnje, jih dojameš drugače, kot bolj dodelano sliko.



Najino, odpotovala sem z mojim najdražjim, potovanje v Valencio je bilo dolgo le teden dni, a sem imela občutek, kot da sem zdoma najmanj 14 dni. V hipu sem pozabila na volčjo lakoto, kazen za to, da si po pristanku na letališče nisva omislila vsaj sendviča in da sem trmasto čakala na to, da bom zaužila kaj bolj zdravega, ter na muhasto naravo Špancev. Način rezervacije najinega apartmaja in to, kako sva do njega sploh prišla, je bil namreč nekoliko nevsakdanji, po svoje pa tudi zanimiv in vznemirljiv. Na internetu, prek Bookinga, kar je že najina stalnica, sva namreč rezervirala lušten apartma in še v Sloveniji poklicala v recepcijo. To sem storila jaz, saj še vedno obvladam nekaj osnovne španščine, sem si jo pa shranila za nujno rezervo, saj sem strahopetno in pod vplivom cone udobja vseeno posegla kar po angleščini. Pa sem vseeno govorila jecljavo, pač ne maram telefonskih pogovorov in kot nekdo, ki nima pojma. Pomirilo pa me je to, da je ženska na drugi strani dejansko dokaj dobro govorila angleško in mi zatorej vendarle sploh ni bilo treba poseči po zarjaveli španščini.. (Začuda, saj ogromno Špancev še vedno zelo slabo govori angleško, mladi pa imajo vseeno nekoliko več znanja in počasi, npr. na ulicah ali v trgovinah, lahko naletiš na vse več takšnih, ki te dejansko razumejo, ko jih kaj povprašaš).




Poklicati je bilo potrebno zato, da sem potrdila najin prihod, vseeno pa je bilo treba hitrogovorečo Španko obvestiti še enkrat, takoj po najinemu pristanku v Valencio. Malo nenavadno, ampak takoj bolj jasno, ko nama je na šest oči obrazložila, da nimajo klasične recepcije, saj niso hotel, ampak oddajajo več stanovanj. Še nekaj minut pred dogovorjenim prihodom pa nisva vedela, ali bova na eni lokaciji in v prvotno planiranemu apartmaju, nastanjenem v samem centru ter zraven treh katedral, ki nadležno zvonijo, ali pa kje drugje. Izkazalo se je, da bo najin apartma oddaljen le nekaj ulic stran od tistega, v katerega naj bi se 'naselila' po prvotnih planih, sva pa bila potem zelo prijetno presenečna, saj je bil maček v žaklju dejansko čudovit.



Novo stanovanje, sicer z zelo zakomplicirano ključavnico, katero je komaj odklenila tudi prijazna Mapi, za čudo svetlolasa, hm, verjetno pobarvana, saj je 90% Špancev temnih in prej spominjajo na Maročane kot pa na Evropejce.. No, ključavnico je moj dragi hitro obvladal, ob vstopu čez prag pa sva bila presunjena- moderno opremljeno stanovanje, zanimive, jeklene, zavite stopnice, ki peljejo v spalnico in ljubko kopalnico. Popolna oprema za kuhanje, novodobni hladilnik in pečica, ni da ni. Sicer brez balkona, a s prisrčnim razgledom na živopisana okna preostalih stanovanjc. V srcu Valencie, tako da za čisto prvi sprehod ni bilo izgovorov. 


Tako ali tako sva bila sestradana in sva šla kar takoj po tri miniaturne pice (toliko o mojih prizadevanjih za zdravo hrano), oziroma nekakšen miks med pico in pecivom, obložene s tuno in paradižnikom. Poknila sva se na klopico v parku, občudovala mimoidoči vrvež, kip v parku (nimam pojma od koga, priznam), malo poslikala in si splanirala, kaj vse želiva videti v prihodnjih dneh.. 


Odločila sva se, da bova naslednje dopoldne začela raziskovati mestno jedro, nato pa se bova lotila ogledov Oceanographica, Bioparca in drugih zanimivosti..  In seveda vse poslikala, saj sva oba ljubitelja fotografiranja, čeprav s precej slabim in starim fotoaparatom, kateri pa mi je po nesreči nato še padel na tla, ups.....

Več o tem pa v nadaljevanju :)

Thursday, September 25, 2014

Lahko je kača ali roža (pesem)




Mirna ali drhteča, vseobsegajoča,
potenciala polna, včasih moteča,
pogosto želena, a tudi boječa.

Energija človeka v sebi vrši neverjetne moči in skrbi,
sposobna ubiti, zmožna globoko raniti.
Močnejša od jezika, pogleda in dotika, ona ne laže,
vse razkriva, na notranje demone pokaže.

Pove, kam vse pelje, kaj ne gre,
kaj storiti tvoja duša ne sme. 
Prisluhni sebi in lahko jo zaznaš, bodi pozoren na njen očitni glas.

Ali temačno udari, sijoče zasveti, čudno preži, žametno boža?
Vse to je ona, lahko je kača ali roža.
 



Saturday, September 13, 2014

Palete strahcev in strahov- od gnusa do tesnobe



Spet malo o strahu, tokrat o raznolikosti strahov.. O tej temi pišem že tretjič ali četrtič, očitno to pove nekaj o meni...

Česa vas je vse strah? Mene marsičesa. Določene svoje strahove bi označila bolj za stvari, ki v meni vzbujajo predvsem občutke neugodja- npr. ogromne žuželke, zaprti prostori itd.. So stvari, situacije, ki jih ne maram, se jih tudi bojim, a vendarle ne krojijo mojega življenja. Tu pa so še dokaj močni strahovi: pred vožnjo z avtomobilom, strah pred neuspehom, pred nesprejetostjo, pred kritiko, pa strah pred športnimi poškodbami (čeprav sem le rekreativna športnica, pa vseeno vem, kako neprijetno je, ko si boleče in dotrajno poškoduješ ramo)... Tu je še srednje močan strah pred izpiti in približevanjem pisanja magisterija, ki pa bi ga spet označila bolj za adrenalinsko vznemirjenje in napetost, kot pa za kakšen hud in temačen strah. Še zdaleč to ni strah enormnih razsežnosti, v nasprotju s (očitno že kar slovensko kolektivnim) strahom ob misli na nezaposlenost, ki pa je še vedno manjši od moje tesnobe ob občutku, da sama sebe iščem že predolgo. In to je eden tistih strahov, ki me kot kamen vlečejo navzdol in porajajo neprespane noči, zmedenost, zamišljenost, nemir sredi dneva in jezo samo nase.

So strahci in strahovi, pa spet globje tesnobe, ki zapolnjujejo moje možgane in za katere vem, da se jih ne bom kar tako znebila, da jih ne morem kar tako preprečiti, preventivno odstraniti možnost njihovega ponavljanja ali vsaj moči. Če ne maram voziti avta, ga pač ne vozim, čeprav se zavedam, da naj bi bilo obvladanje vožnje z avtomobilom dandanes nujno, ali vsaj praktično- navsezadnje kako pa bom hodila na morebitne razgovore za delo ali obiskala kolegice v Ljubljani? Vendar pa se zavedam, da zame premagovanje tega strahu in odpora vendarle ni takega življenjskega pomena, da bi se z njim morala ukvarjati takoj, poleg tega obstaja toliko drugih načinov, kako poskrbeti, da si ob pravem času na pravem mestu. Ja, vlaki so ali zelo dragi, tisti malo bolj fancy, na katerih postrežejo tudi kavo, ali pa v njih prebiješ pol dneva in te izmozgajo, ampak vseeno rajši to, kot pa sedenje za volanom. 

Strah pred žuželkami ali kačami spet ni toliko strah kot pa pridobljen, verjetno naučen, zelo klišejski gnus, strah pred športnimi poškodbami zame ni nič posebnega, prav tako še zdaleč ni vseskozi prisoten v mojih mislih. Z mislijo nanj se ne ukvarjam, ampak ga začutim šele, ko sem zelo blizu njegove realizacije, ko me nekaj zapeče, zaboli, naredim napačni gib, sploh z ramo, ki me bo vedno opominjala na tisto uro dvigovanja uteži, ko se je vse spremenilo z enim samim, napačnim zasukom in pretežkim bremenom...

Strah zaradi občutka, da še ne veš, kaj si, kaj bi, kam greš, pa se mi zdi hujši in vseobsegajoč. Če se nekaterim strahovom lahko postavimo nasproti tako, da se z njimi, četudi se sliši strahopetno, pač ne ukvarjamo, jih damo vsaj na stran, pa takšnih misli ne gre kar tako odriniti. Tudi fobije spadajo v kategorije, ki marsikomu dirigirajo življenje in srkajo moči. Na sploh se mi zdijo strahovi, ki jih ne moremo točno opredeliti ali pa zajemajo marsikaj: od našega načina življenja, razmišljanja, čutenja, veliko obsežnejši izziv in trši oreh od strahov, ki imajo vsaj neko ime. 

Od strahov, ki jih lahko skušamo popredalčkati in obvladati ali vsaj ignorirati. Hujši se mi zdijo, vsaj zame, strahovi, ki so pravzaprav že dolgotrajni primeži in samosabotaže, a o tem morda več prihodnjič... Strah naj bi imel namen, a kakšnega ima samosabotaža, še nisem razvozljala. Morda pa je to sprijen ukrep uma, da čustva zavaruje pred še enim strahom- strahom pred (ne)uspehom?

PS: Pri pisanju sem pozabila še na pogoste, tudi moje strahove: pred smrtjo, staranjem...
Ne vem zakaj sta mi ta dva ušla iz možganov...Aha, morda zato, ker sta tako prisotna v meni, da sta mi že domača, ali pa se soočanju z njima vsi nekako izogibam(o)?

Tuesday, September 9, 2014

Dobra volja je najbolja- pa to res drži?!



Hm, v zadnjem času se mi zdi, da vsepovsod prebiramo, kako naj pozabimo na svojo jezo, trpljenje, bolečino, žalost, kako naj si nadanemo nasmeh in pogumno stopimo na pot življenja. Slednje je super, ampak verjamem, da zadeva v resnici ni kar tako preprosta. Če skušamo svoje paranoje, misli, ki nam ne dopuščajo spanca in v nas dolbejo luknjo dvoma, na silo utišati in brskati za srečo, ne bomo uspešni. Vsaj jaz tako mislim, saj pretvarjanje, da si srečen, dobre volje, nasmejan, odlično razpoložen, zdrav, zadovoljen, ljubljen, pač ne vodi nikamor. Mogoče deluje nekaj prvih sekund ali minut, potem pa imamo občutek, da nekaj ne štima in da lažemo samemu sebi. Vendar pa tudi to, da bi se preprosto sprijaznili z vsem negativnim, gnevom, apatijo, obupom in si rekli, da tako pač je, zame ni rešitev. Preprosto ne verjamem v en, dva tri rešitve, oziroma se mi ti zdijo primerne le ob kakšnih manjših težavicah, tečnobi, ki se prikrade iznenada ali v primeru PMS-ja, glavobola zaradi nevihte ali kakšne slabe oddaje na televiziji. Takrat mogoče lahko zamahnemo z roko in hitro poiščemo nekaj, kar nam bo dvignilo razpoloženje, pa naj bo to klepet s kolegico, čokolada, dobra knjiga, sprehod, šport, kričanje v blazino, kozarec vina, karkoli. Vse našteto lahko le delno pomaga pri soočanju s hujšimi stiskami, to so vse ukrepi, ki lahko okrepijo dobro počutje, predvsem pa prispevajo k povezanosti človeka s samim sabo. Pa naj bo to karkoli, kar nekoga razveseli, mu preusmeri misli.. Ampak tukaj se skriva ta 'catch'- preusmeriti misli pomeni, da se z nečim pač ne želimo ukvarjati in bomo to potlačili, preložili na naslednji dan ali mesec.. Da nam pač trenutno ni do tega, ker preveč boli, ker se nam ne ljubi, nimamo časa, denarja, energije... Tudi tukaj, po mojem mnenju, ni enoznačnega odgovora...

Včasih je pač treba reagirati takoj, pogosto pa razmislek in pustiti času čas, vsaj pri meni no, prinese boljše, bolj poglobljene rezultate. To, da se za nekaj v sekundi navdušimo, npr. za neko rešitev, ukrep, še ne pomeni, da bo na dolgi rok delovala. Super, če nam dvigne razpoloženje, a treba je biti pripravljen na to, da pa morda ne bo delovala, da bo mogoče treba poskusiti še kaj drugega, ali tretjega.. Dobra volja je najbolja, poje Kekec. Najboljša je, če čutimo, da je iskrena in jo cenimo, ker je prijetna, ne pa da jo jemljemo kot absolutno in edino zaželeno razpoloženjsko stanje. Dobra volja je družbeno zaželena, saj je nekomplicirana, širi dobro energijo, ni težavna za soočanje z njo, ampak vsakomur polepša dan. Ampak se čuti, kdaj je iskrena in kdaj ne. Žal. Kot sva si komentirali s kolegico na Facebooku- nasmeh je OK, ampak ne za vsako silo, v vsaki sekundi. Bodi, kar si, odražaj kar čutiš. To ne pomeni nujno kričanja sredi ulice in prerekanja, samo zato, ker želimo stisko in dvome v nekoga projecirati. Pošteno (do nas in drugih) pa je, če pač priznamo, da nam danes ni do pogovora, družbe, da nam ni do smeha, da nam dol visi za klepet, da bi se radi zavekli v neko luknjo in razmislili.. Da smo sovražno nastrojeni, da se nam ne ljubi govoriti itd.

Iskreno in pošteno je, če bi lahko zmogli reči, da smo pač žalostni, razočarani, da imamo skrbi, ne pa si nadeli lažnega, nadležnega nasmeha in vsem, ob vprašanju: ''Kako si kaj?'', odgovarjali z mehaničnim: ''Super, dobro, pa ti?'' (V resnici pa smo npr. lačni, nejevoljni, ker se nam nekam mudi, jezni, zdolgočaseni itd..)

Ko sem nazadnje srečala znanko, sem ji na vprašanje, kako sem, odgovorila, da sem malo utrujena, ker sem slabo spala. Na vprašanje mojega dragega pa vedno odgovorim tako, kot pač čutim: sem fajn, sem tečna, sem vznemirjena, sem razigrana, sem zamišljena....

Mar niso raznorazni občutki, čustva in hipna razpoloženja mnogo bolj pestra, raznolika in zanimiva, včasih zelo težko opisljiva, kot pa zgolj dobra volja, ki je vedno le želja po ugajanju, ne pa realno stanje?


Friday, September 5, 2014

Njena sivina je mavrična milina (pesem)


Ni dovolj dobra,
sploh ni lepa,
nič posebnega ni njena duša,
nikjer ne uspe, a marsikje poskuša


V sebi razklana in otopela,
ne ve, kaj je prav in kam naj gre,
čuti, kot bi nad tlemi lebdela,
nikoli sama sebe ne bo doumela

A njemu nekaj pomeni,
on iskreno jo ceni,
spoštuje in ljubkuje,
njemu njena dolgočasna sivina,
v resnici je mavrična milina


Thursday, September 4, 2014

Pranje posode kot meditacija: Osredotočenost na trenutek


Kolikokrat nekaj počnemo, 'študiramo' pa na nekaj čisto drugega? Npr. kosimo travo ali nakupujemo hrano, po glavi pa se nam motajo obveznosti, prihajajoči rojstni dnevi, opravki, ki jih imamo predvidene za ta, ali celo prihodnji, teden. Ali pa vozimo avto in razmišljamo o tem, kaj nas čaka v službi, v mislih imamo tudi vikend kosilo pri starših in pa dopovedujemo si, da se ne smemo spet pozabiti naročiti pri zobozdravniku. Sploh se ne zavedamo, da v tistem trenutku: dejansko kosimo travo, ali vozimo, ali pa nakupujemo. Ne osredotočamo se na zvoke, ki spremljajo določeno situacijo, na telesne in druge senzacije, na to, kako se počutimo in kaj sploh počnemo, saj je naše telo drugje, kot so naši možgani. Ne zavedamo se vonja pokošene trave, ne vidimo bogato založenih polic in ne občutimo hvaležnosti, da imamo možnost nakupovati hrano za svojo družino. Ko smo v avtu, največkrat ne pomislimo na dejstvo, da vozimo in ne poslušamo brnenja motorja, niti ne, vsaj ne zavestno, občutimo sedeža pod svojo zadnjico.

Izmišljeni, banalni primeri, ampak vsekakor se skozi dneve, upam si ugibati, da večina izmed nas, prebija skorajda avtomatizirano.

Ko smo na poti v šolo ali v službo ali celo, ko smo na dopustu, imamo misli najpogosteje zasedene že od trenutka, ko odpremo oči. In skozi možganske vijuge že šibajo skrbi, planiranja, seznami opravil, ideje, strahovi itd. S skrbmi in prihodnostjo smo obremenjeni skoraj vsi. Le redko pa se ustavimo, osredotočimo na svoje dihanje in na tisto, kar počnemo. Premalokrat pozornost namenimo temu, kako čutimo svoje telo v nekem trenutku, kaj doživljamo ob njem, le redko odmislimo vse ostalo. Z izjemo otrok.

Prav ti so osredotočeni na zgolj tisti trenutek, v katerem so in v katerem se nahajajo. Čeprav naj otroci ne bi bili zmožni koncentracije, pa so v resnici še kako odlični v osredotočenosti. Na tisto, kar v nekem trenutku počnejo, v to se poglobijo in to postane za nekaj časa njihovo edino opravilo, edina misel in edino zanimanje. To vedo vsi, ki so kdaj opazovali otroka, zatopljenega v igro ali v pozorno občudovanje nečesa, npr. kolonije mravelj. To postane njihov mali svet, vse ostalo takrat ni zanimivo, saj je trenutek sam dovolj pomemben in veličasten, da si zasluži njihovo 100% pozornost in zlitje s situacijo.

Kaj bi se zgodilo, če bi en dan svoj zajtrk, ali pa zgolj eno jabolko za malico, pojedli počasi, z zaprtimi očmi, uživanjem, z nežnim preusmerjanjem misli od vseh stranskih poti, kamor nam bežijo? Da bi se potrudili koncentrirati le na grizenje, zvok pokanja jabolčne koščice, na kiselkast okus, na žvečenje in požiranje? Nenavadno? Garantiram vam, da bomo ob tem skoraj zagotovo prej siti, pa tudi prej umirjeni. Takšen poskus smo na faksu naredili z eno samo brusnico, ki smo jo ovohavali, gledali, opazovali njeno strukturo, pravzaprav precej spominja na možgane, preden smo končno zagrizli v njo. In občutek je bil nenavaden in hkrati hecen, kot bi bili vesoljci, ki se prvič učijo človeških veščin, funkcioniranja in načina prehranjevanja. Vsekakor nekaj zanimivega, iz take koncentracije pa sta sledila nepričakovana pomirjenost in zadovoljstvo s samim seboj.

Nekoč sem prebrala, da je tudi pomivanje posode, če se osredotočimo le na to dejanje, odmislimo, kako nam je to odveč in ne pademo v svoj lastni domišljijski svet, lahko osvobajajoče, skorajda meditativno in osrečujoče. To osredotočanje je torej ravno nasprotno sanjarjenju in pobegu naših misli, kar je sicer pogosto pri rutinskih stvareh, ki jih počnemo iz dneva v dan. Ampak, že samo kratko namenjanje pozornosti v točno tisto, s čimer se trenutno ukvarjamo, nas lahko pomiri, na nek način potolaži, poveže s samimi seboj. In življenje začne teči počasneje, oziroma čas ne obstaja več, saj se vse zlije v en sam trenutek...  V trenutek, v katerem smo. In ta postane vse.


In moje trenutno udarjanje tipk na tipkovnico deluje pomirjajoče, igrivo, sprotno popravljanje tipkarskih in slovničnih napak zveni drugače kot tekoče pisanje, ki je hitro in skorajda spojeno s konicami prstov. Ko pišem to objavo, se zavedam, da so moji možgančki še nekoliko omotični od spanca, a hkrati že toliko zbrani in željni pisanja, da proizvajajo tole. Zunaj, pred blokom, slišim pogovor, a se takoj spet preusmerim na moje dihanje in ples tipk...Vendar v tem trenutku zaslišim in hkrati začutim glasno kruljenje in vem, da si bom kmalu privoščila odličen zajtrk, ob katerem bom uživala.

Tuesday, September 2, 2014

Življenja ne moremo imeti pod kontrolo!



Sem ena tistih ljudi, ki so kar malo obsedeni s kontrolo in zato se kar naprej trudim, da bi bila malo bolj spontana, včasih mi uspeva, pogosto pa ne, oziroma je to zame prava bitka. Celo tako zelo, da sem večkrat trn v peti drugim. Sošolka mi je pred leti, ko smo bili v Bolgariji, rekla, da sem čisto fajn in prijazna, ampak naj se za vraga končno enkrat malo bolj prepustim in naj me neha kar naprej skrbeti, kaj bomo počeli naslednji dan in kako se bo odvijalo naše potovanje. To me je nekako streznilo, oziroma mi dalo misliti, čeprav sem bila najprej brez besed in užaljena. Ostale sošolke so bile bolj 'na free', rekoč, da si bomo pogledale, kar nas bo pač v tistem trenutku zanimalo, odvisno od počutja, od dogajanja, od tega, kam nas bo nesla pot. Takšno razmišljanje mi je bilo precej neznano, saj sem hotela imeti kontrolo nad stvarmi v življenju, ne samo glede tega, kam sem se vpisala na fakulteto, ali za katero delo sem se odločila, ampak tudi vse vmesne korake. Želela sem točno vedeti, kaj sledi temu, da izberem to ali katero drugo možnost, kam vodi načrt A in kam B. No, seveda sem se zavedala, da ne morem predvideti vsega, da to preprosto ni mogoče in da samo izčrpava, a vseeno sem, ter še vedno, opažam, da stremim h kontroliranju, nadzoru svojega življenja.

Zanimivo pa, da ko sem to potrebo vendarle nekoliko opustila in sprejela, kam me je življenje popeljalo, šele potem so se začele dogajati res zanimive, neverjetne in tudi spontane reči, ki se mi prej verjetno ne bi. Ko se nekaj ne bi odvijalo v želeni smeri, bi prej hitro ukrepala, ne bi niti dopustila, da bi se 'naslonila' nazaj in opazovala lastno življenje, kot gledalec v kinu. Sliši se čudno in včasih tudi je- prepustiti se toku in ne prehitro reagirati, ne se prehitro vmešati v to, kar pride nasproti. A največkrat se to še kako obrestuje. Če se mi določene stvari pred letom ali dvema ne bi porušile, potem ne bi spoznala nekaj neverjetnih ljudi, če bi še naprej rinila z glavo skozi zid, bi imela danes še vedno plačano delo, a bi bila nesrečna in nezadovoljna, prazna v sebi. Če bi hotela nadaljevanje fakultetnega izobraževanja izbrati le razumsko, se verjetno ne bi odločila za družinsko in zakonsko terapijo. In celo sedaj še vedno ne vem, kaj točno me je vleklo v ta izbor, saj niti ne vem, če želim in če bom sploh sposobna delati v svetovanju ali terapiji. Morda nekoč, morda pa bo faks samo drugačno izhodišče za nekaj drugačnega  in zdaj še neznanega, vendar ne dvomim, da bo imela ta pot svoj smisel in svoje posledice, ki se mi bodo razjasnile šele čez določen čas. Cela slika mojega življenja pač nikoli ne bo v naprej sestavljena, ampak se koščki sproti dodajajo in odvzemajo.

Če ste privrženci kontrole in zavestne izbire, boste verjetno oporekali, da ni res, da ni kontrole nad življenjem: da vendar zavestno izberemo partnerja, službo, hobije, prijatelje, način življenja, delovanja.. Pa je to res, ali pa imata zavest in načrtovanje življenja bolj malo prstov vmes? Sama bi celo rekla, da načrtovanje življenje ne obstaja, obstajajo le želje, upanja, hrepenenja, vizije, a načrtovati ga ne moremo! Življenje preseneča, je neujemljivo, neukrotljivo. Tudi če planiram vse, oziroma mislim, da imam stvari pod kontrolo, se lahko zgodi karkoli: ljudje vsak dan umirajo, ali zbolevajo, se odločajo tako in drugače, šokirajo sebe in druge, želje se spreminjajo, pod vplivom prepleta dejavnikov. Ne smemo pa pozabiti niti na moč narave, ki jo človeški načrti in upanja prav malo zanimajo, saj udari po svoje.

Življenje preprosto ni scenarij za film, poleg tega v njem nismo sami, ampak so tu drugi dejavniki,m ljudje, ki bodo ravnali, se odzivali po svoje.  Zato natačno predvidenje poteka vsega, kar nas obdaja, vsaj na zavestni ravni, ni mogoče. In to je tisto, kar življenje dela vznemirljivo. Kontrole ni, je le plavanje s tokom, sledenje sebi, kar pa gre roko v roki s pomembnimi spremembami, prilagajanji in predvsem presenečenji življenja, prijetnimi in neprijetnimi.