Thursday, August 7, 2014

Šesti čut in druge energije, ki nas vodijo v življenju



Ali verjamete v energijo ali pa šesti čut? V nekaj, kar morda kdaj občutite, pa naj bo dobro ali slabo, ko se z nekom sestanete, ali ko greste le mimo njega po cesti in se mu zazrete v oči ali pa ga le opazujete, kako sedi na klopici v parku. Pa naj bo to prijateljica, mama, nekdo ki ga poznate, ali pa oseba, s katero prvič navezujete stik, npr. nekdo, pri katerem imate razgovor za delo ali pa radovednež, ki vas nagovori sredi mesta. Ste ob ljudeh, ali le ob mislih nanje, kdaj začutili energijo, avro, nekaj, kar bi lahko imenovali šesti čut, občutek, nekaj neopisljivega, ampak še kako prisotnega? Tako sem jaz npr. večkrat kar na daljavo začutila, da moja mami ne more spati, ker npr. kaj tuhta, ona pa je naslednji dan poročala, da je tudi ona prav vedela, da jaz prav tako ne spim. Imam tudi dobro prijateljico iz otroških dni, ki me je, ko sva bili najstnici, zadnjo sekundo, povsem nagonsko in ne da bi ga videla ali slišala, umaknila pred kolesarjem, ki je pridivjal izza ovinka šolskega igrišča, ter s katero pogosto sanjave podobne motive in se druga na drugo spomnive v istem dnevu ali celo isti uri. Pa ona živi v Ljubljani, jaz pa v Mariboru.

In pa, že večkrat sem začutila, da neko potencialno sodelovanje, pa naj bo prostovoljstvo, razgovor za delo, zanimanje za sodelovanje pri nečem- npr. honorarnem projektu, - ne bo obrodilo nobenih sadov. Včasih sem to začutila že takoj, ko sem stopila v prostor in si ga ogledala, segla osebi v roko, prvič spregovorila z nekom. Še preden se je karkoli konkretnega doreklo ali pričelo, sem že začutila, da to ni zame, ali pa sem sumila, da se sčasoma ne bo dobro končalo. Začela me je boleti glava, slabo mi je postalo, bila sem malo žalostna, pogosto pa samo sprijaznjena, saj sem že čutila, da zadeva pač ne bo stekla, ali pa celo vesela, da sem tako hitro začutila, da to ni to.

Večkrat sem doživela tudi, da me je zagrabilo, da nekaj naredim, pa si nisem znala obrazložiti zakaj, sploh, če je bilo to nekaj, kar sicer ni ravno tipično zame. Npr. vpisala sem se v internetno klepetalnico, še nikoli se nisem in nikoli nisem imela navade, da bi s komerkoli začela privatni pogovor, pa sem na prav ta način, in to zelo hitro, zdelo se mi je iz danes na jutri, spoznala čudovito prijateljico. Prav tako mi je nekaj reklo, da moram nujno začeti obiskovati predavanja o osebnostni rasti, prav to je nato postalo področje, ki me najbolj zanima in srka vase.  Je tudi področje, ki me je navdihnilo za pisanje in za nadaljevanje študija.

Včasih pa te lahko spreleti  manj prijetno spoznanje, da moraš stran od nečesa, ali od nekoga. In to kljub temu, da ne najdeš logičnega pojasnila.

Ko te nekaj- sila, energija, vzdušje, kakorkoli to pač imenujemo, odbija stran od nečesa, nekoga, situacije ali osebe, pa si sploh ne znaš obrazložiti, čemu je tako. Saj vendarle vse 'štima': z osebo se npr. razumeš, se pogovarjaš z njo zanimive teme, oseba je čisto prijetna, prijazna, a vendarle ne čutiš, da bi si bila blizu, čutiš, kot da je vse igrano, prisiljeno. Kot da oba igrata svoji vlogi. Ali ko začutiš, da delaš nekaj, kar ti je dokaj fajn, si celo plačan za to, a v sebi nosiš čuden občutek, da je to le začasno, da prihaja nekaj drugačnega. In da je to trenutno pravzaprav tisto, česar v resnici sploh nočeš.

Meni osebno takšni občutki, morda celo vizije ali 'preroške' sanje, ne predstavljajo vraževerja, ampak povezanost s svojim telesom in možgani, ki nam kar kričijo, ko nekaj ni OK ali dajo zeleno luč, ko se stvar odvija v želeni smeri....

No comments:

Post a Comment