Thursday, August 21, 2014

Oh spanec, kje si?!



Nespečnost- definirana kot: a) težave s tem, da bi sploh zaspali ali pa b) kot pogosto prebujanje sredi noči in mučenje v želji, da bi vendarle zaspali nazaj. Meni se pogosto dogaja prva oblika nespečnosti, torej da sploh ne morem zaspati. In to ne glede na to, kako utrujena sem, koliko sem minuli dan hodila, športala, ne glede na to, ali je bil iztekajoči dan naporen ali pa sproščujoč. Težav s spancem nimam samo takrat, kadar se mi dogaja kaj neprijetnega ali napornega, ko sem na trnih, nemirna, ampak včasih tudi kar tako, kot bi se moje telo hotelo ponorčevati z mano in bi mi odtegovalo možnost izklopa. Tudi na počitnicah, tudi pred pričetkom predavanj, sredi leta, v mrazu in vročini- dogaja se mi in to dokaj pogosto. Včasih imam mesec ali dva mir in spim kot ubita, potem pa spet pride teden, ko je spanec samo goreča želja in ko se po cele dneve vlečem v nekakšni omotici.

In ko se premetavam po rjuhah in hkrati s tem naredim že skoraj en mini trening za stranske trebušne mišice, premišljujem o tem, da zakaj hudiča ne morem zaspati. Vem, da je to najslabši možni ukrep: da kadar se ti spanec izmika, da o tem še bolj razmišljaš in iščeš vzroke, ampak se ne morem odvaditi takega tuhtanja sredi noči. Tudi gledanju na uro se ne morem upreti, ampak ravno obratno: večkrat odštevam, koliko ur še imam pred sabo in kdaj bo zvonila budilka. Tako da je vstajanje sredi študijskega leta zame prava mora. Ne gre se za to, da bi, če mi ne bi bilo potrebno vstati na komando obveznosti, sicer spala do poldneva. Sploh ne. Včasih se takrat, ko imam pred seboj prost dan, kar je precej ironično, zbudim ob isti uri ali pa celo dosti prej, kot pa na zaposlen dan.

Pri meni je res vse v glavi in v trikih, s katerimi ukanem možgane, se skriva tudi rešitev. Navadno končno zaspim takrat, včasih je to 'že' ob dveh zjutraj, včasih pa že slišim poštarja na motorju, ki dostavlja sveže časopise,  ko mi postane vseeno. Ko si rečem: kaj češ, bom pač podobna zombiju in tečna. Takrat navadno zaspim v sekundi. Ali pa ko se začnem igrati miselne igrice: npr. začnem preštevati, koliko ljudi z rjavimi lasmi poznam ali koliko lastnikov mačk. Možgani se mi utrudijo šele, ko se grem raznorazne, bedaste miselne fore, ki pa mi očitno pomagajo. Ali pa premišljujem, kaj vse se mi je zgodilo minuli dan, največkrat si zavrtim pregled dneva od zadaj naprej- torej od trenutka, ko sem legla v posteljo pa do pričetka jutra. O taki metodi uspavanja sem nekje brala in meni je že večkrat pomagala. Ampak, ne smem je ponoviti večkrat zapored, saj moji možgani sicer prepoznajo ukano in me kaznujejo z budnostjo, primerljivo z lačno sovo.

Skratka, spanec in sanje sledijo šele, ko možgane pomirim, jim dam kakšno igrico, s katero se ukvarjajo ali pa se vdam v usodo in že tuhtam, ali bo res preveč, če si bom naslednji dan, namesto dveh, privoščila tri ali štiri kave....

2 comments:

  1. Uuu boga se mi prav smiliš. Si mogoče že ugotovila vzrok zakaj se ti to dogaja. Ker če najdeš vzrok, potem lahko poiščeš tudi rešitev, da se ti to ne bo to več dogajalo. Jaz imam tudi zdaj pokvarjen bioritem in hodim spat ob 5h ali 6h. Samo jaz vem zakaj. Delno tudi zato ker hočem (:

    ReplyDelete
  2. Hej Evelina... pri meni je vzrok vedno kakšno tuhtanje o nečem, kar se mi podi po glavi, ni nujno da negativno, ampak nekaj, kar mi pač ful zaposluje misli..

    Ne vem kako to, ampak pred spanjem sem po navadi najbolj miselno aktivna in se zelo težko izklopim in umirim, mogoče bi morala pa poskusit kakšno meditacijo :)

    U, če greš spat ob 5h ali 6h, je pa to čisto obrnjen bioritem, ampak človek se vsega navadi in na koncu ko se navadiš, verjamem da ti lahko čisto super ustreza, mogoče še bolj kot pa 'običajni' bioritem :)

    ReplyDelete