Tuesday, August 26, 2014

Kdaj se porajajo ideje? Ko jih zahtevaš, zagotovo ne!


Razmišljam o tem, kaj je tisto, oziroma kdo, ki je povod, da me zasrbijo prsti, da me kar samo odnese pred računalnik in začnem tipkati novo objavo? Prepričana sem, da so moji navdihi tako zelo raznoliki in včasih na videz tako nepomembni in nepovezani z blogom, da bi bila presenečena, če bi jih bilo vse mogoče ujeti v nekakšno mrežo in analizirati. Zadnje dni sem začela pisati pesmi, pa jih nikdar nisem, niti brala, pisala pa zgolj v otroštvu.. Pa še to le nekaj pesmi. Zanimivo, ampak zadnjič sem jih našla in govorile so o Bogu....

Kaj me je torej napeljalo k temu, da sem sedaj napisala tri pesmi? V resnici, na zavestni ravni, nimam pojma.. Zadnja se je v mojih mislih napisala kar sama, medtem, ko sem na balkonu brala roman o mladi študentki kreativnega pisanja, ki je ravnokar izdala svoj prvenec... V njem ni omenjene nikakršne poezije, pa vendar, očitno me je vzdušje knjige popeljalo v razmišljanje o samoti..Gospodična, 23-letna študentka Annie, je, četudi obdana z družino, ljubimcem in sestro, s katero sta resnično povezani, ena tistih, ki jo je strah biti sama in pozabljena. Tega izrecno nikjer ne omenja, pa vendar, to se čuti, saj jo je strah, da bodo njena pisanja nepriznana, da jo bo pustil ljubimec, da si ne bo utrla poti med brane in ljubljene avtorje.. Morda se je ideja o pesmici o 'gospe' samoti porodila prav tu.. Ali pa zgolj iz dejstva, da imam samoto rada in rada berem na najini mini terasi, kjer nastajajo tudi številne ideje.

Pogosto se mi tema v možgane zasidra tudi med sproščanjem, kar me niti ne čudi, saj pravijo, da možgančki takrat, ko jih na videz damo na off, jih 'filamo' z neumnostmi, banalnostmi ali damo v relaksacijsko prestavo, šele začnejo delati.. Premlevajo, sestavljajo puzzle iz asociacij, iščejo povezave in nove rešitve. Ogromnokrat sem kakšno idejo dobila med kofetkanjem ali kosilom, po pogovoru s kolegico, ne nujno na štiri oči, lahko tudi prek dolgih, skorajda romanu podobnih, dopisovanj prek emailov. In pa moja mami je tudi ena tistih žensk, ki mi je s svojim razmišljanjem in pogledom na svet dala misliti- glede številnih zadevščin: ljubezni, dela, iskanja sebe itd.

Ideje nastajajo tudi med prebiranjem blogov drugih avtorjev, med ali po ogledu filma, med branjem knjige, tudi to pri meni zelo pogosto, prebliske dobim tudi med predavanji, med miselnim počitkom, ko le zaprem oči ali pa strmim v atrij sosednjega bloka. Nikdar pa ne morem pisati na silo, na ukaz, kar je verjetno tudi razlog, da sem zaključila svojo pot spletne novinarke, četudi zabavnih, spletnih portalov, za katere sem delala.. Žal sem se izčrpala, saj navdih nikoli ni prišel na silo, teme, ki so mi bili predpisane, pa so bile povečini napisane mehanično in dosti slabše kot tiste, ki sem jih predlagala sama in sem jih pisala izhajajoč iz sebe.

Iskreno, včasih se mi res ne ljubi pisati, pa je sicer prav to tisto najljubše, kar me definira in za kar živim, a ko ne gre, pač ne gre. Ne morem pisati po urniku, pod pritiskom, ampak mora pisanje steči samo, naravno, skoraj tako, kot bi pisanje vodilo mene, kot bi blog nastajal sam, jaz pa bi ga le zapisovala, kot v transu. Striktna metoda, po šolsko, v stilu: usesti se in si zadati, da najdem zanimivo temo, pri meni pač nikdar ni delovala....

Pa tudi pri drugih stvareh- pri iskanju tem za seminarske, teme za diplomsko.- ideje so se porodile takrat, ko sem se predala in se prepustila malodušju ali pa med potovanjem, na plaži, ko sem bila z mislimi na videz drugje, a ravno takrat so možgani našli tisto, kar sem iskala....

No comments:

Post a Comment