Thursday, August 28, 2014

Delovna izgorelost: Zakaj je pohlep pomembnejši od zdravja ljudi?!


Včeraj sva se s prijateljico iz Ljubljane po telefonu pogovarjali o tem, kako grozno naporno je že nekaj tednov na njenem delovnem mestu. Pa ne zgolj zato, ker je nova v firmi in je na začetku vsekakor pravi šok, verjetno za marsikaterega novinca, že to, da prejme številne obveznosti, spozna raznolike karakterje in začuti pritisk pričakovanj s strani šefov. Vse to spada zraven, verjetno h kateremukoli poklicu oz. karieri, ne glede na to, ali človek dela v javni upravi, v privat firmi ali pa je sam svoj šef. Ravno slednje pogosto pomeni 24-urno garanje in psihično izmučenost. To razumem-začetki so težki in vsakdo potrebuje nekaj časa, da se začne spopadati z novimi izzivi, da se stres nekoliko izravna in da osvoji nove pojme in naloge. AMPAK- čemu so delovne naloge porazdeljene na samo enega človeka, ali največ nekaj ljudi, če pa je dela dejansko toliko, da ga ne zmorejo opraviti v osmih urah, kolikor naj bi uradno delali? In ne samo to, pogosto se delo nosi tudi domov....

Razumem, da se včasih lahko kaj zavleče, da pridejo obdobja, ko je pač treba stisniti zobe, vendar, če se to ponavlja, če je vedno tako, ali tekom minevanja mesecev celo vedno hujše, kam to pelje? Nekako razumem logiko delodajalcev, da je potrebno ohranjati dobre odnose s strankami, saj naj bi te vedno imele prav, čeprav se že s tem nikakor ne strinjam, saj stranke pogosto pač nimajo pojma. Ampak dobro, recimo, da mi je jasno, da mora imeti firma, da dobro posluje, da ima dobro ime ter dobre rezultate, v svojih vrstah izobražene posameznike, zavzete, inteligentne, pač takšne, ki ne lenarijo ampak si dejansko želijo delati to, kar delajo in so pripravljeni na vseživljenjsko učenje. Bedasto bi bilo upati, to bi bilo tudi dolgočasno in prav nič spodbudno za osebnostno rast, da bi v katerem koli podjetju zadostovalo že to, da človek nekaj obvlada in je to to. Seveda ne, potrebno je delati na sebi, osvajati nove veščine in širiti vizijo podjetja, posledično pa seveda, logično da je to zaželeno, pridejo nove stranke. Ampak s tem še več dela in garanja... Začaran krog...

Ok, super, nove stranke, širjenje dobrega imena, več posla. Na račun zaposlenih seveda. Novih delavcev se ne jemlje, ker kdo pa ima čas za uvajanje svežih prišlekov ter problem je tudi v tem, kot mi je obrazložila prijateljica, da določene stvari obvlada le eden ali največ dva zaposlena. Zato, pa četudi bi imeli čas in denar, da bi zaposlili nekaj novih delovnih moči, primanjkuje zaposlenih, ki bi dejansko obvladali to, kar naj bi novince naučili. Pa tako ni samo v določenih podjetjih, oziroma le v določeni branži ali tipu firme, ampak tudi npr. v banki. Jap, delo v banki žal ni mačji kašelj, ampak pošteno garanje. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da sem bila kot dijakinja, pred dolgimi leti, zaposlena v banki, kjer je zaradi izgorelosti, v obdobju nekaj let, psihološko ali psihiatrično pomoč poiskalo kar nekaj posameznikov. Mlada gospodična je pristala na pomirjevalih, gospodič 30-ih je moral celo začasno na bivanje v psihiatrično ustanovo, dva ali trije pa so 'zgolj' kričali, goltali hektolitre kave in bili na koncu z živci. In ne, ni šlo za obdobje, za zgolj en ali dva težka projekta. Naloge, ki jih je v tej banki opravljalo le nekaj ljudi, je v bankah drugod po Sloveniji menda opravljalo še enkrat več zaposlenih. Slednji so bili seveda bolj spočiti, dejansko so imeli tudi svoje zasebno življenje, že stranke so lahko začutile, da so sproščeni in imajo stvari pod kontrolo.

Marsikje pa je to le sanjski scenarij, ki se nikoli ne uresniči. Šefi ne omogočajo dodatne pomoči ali pa ne skenslajo nekaj strank in, bavbav, s tem pač tudi dobička. Kaže, da žal živimo za to, da delamo in ne obratno.. In kaj ti ostane po tem, ko se čez naporne dneve komaj prebijaš in ne veš, za katero delo bi najprej poprijel ker je toliko vsega, da ti pada mrak na oči? Prav nič: pobitost in upanje, da bo boljše... Šefi pa, hja, so pač šefi, ki želijo le najboljše in da bo podjetje vendarle ohranilo ugled in obvladalo in zmoglo vse. Četudi so zaposleni le še orodje za dosego tega... Očitno se ne zavedajo, da zadovoljni in srečni zaposleni pomenijo večjo motivacijo.. ŠKODA!!!!

Tuesday, August 26, 2014

Kdaj se porajajo ideje? Ko jih zahtevaš, zagotovo ne!


Razmišljam o tem, kaj je tisto, oziroma kdo, ki je povod, da me zasrbijo prsti, da me kar samo odnese pred računalnik in začnem tipkati novo objavo? Prepričana sem, da so moji navdihi tako zelo raznoliki in včasih na videz tako nepomembni in nepovezani z blogom, da bi bila presenečena, če bi jih bilo vse mogoče ujeti v nekakšno mrežo in analizirati. Zadnje dni sem začela pisati pesmi, pa jih nikdar nisem, niti brala, pisala pa zgolj v otroštvu.. Pa še to le nekaj pesmi. Zanimivo, ampak zadnjič sem jih našla in govorile so o Bogu....

Kaj me je torej napeljalo k temu, da sem sedaj napisala tri pesmi? V resnici, na zavestni ravni, nimam pojma.. Zadnja se je v mojih mislih napisala kar sama, medtem, ko sem na balkonu brala roman o mladi študentki kreativnega pisanja, ki je ravnokar izdala svoj prvenec... V njem ni omenjene nikakršne poezije, pa vendar, očitno me je vzdušje knjige popeljalo v razmišljanje o samoti..Gospodična, 23-letna študentka Annie, je, četudi obdana z družino, ljubimcem in sestro, s katero sta resnično povezani, ena tistih, ki jo je strah biti sama in pozabljena. Tega izrecno nikjer ne omenja, pa vendar, to se čuti, saj jo je strah, da bodo njena pisanja nepriznana, da jo bo pustil ljubimec, da si ne bo utrla poti med brane in ljubljene avtorje.. Morda se je ideja o pesmici o 'gospe' samoti porodila prav tu.. Ali pa zgolj iz dejstva, da imam samoto rada in rada berem na najini mini terasi, kjer nastajajo tudi številne ideje.

Pogosto se mi tema v možgane zasidra tudi med sproščanjem, kar me niti ne čudi, saj pravijo, da možgančki takrat, ko jih na videz damo na off, jih 'filamo' z neumnostmi, banalnostmi ali damo v relaksacijsko prestavo, šele začnejo delati.. Premlevajo, sestavljajo puzzle iz asociacij, iščejo povezave in nove rešitve. Ogromnokrat sem kakšno idejo dobila med kofetkanjem ali kosilom, po pogovoru s kolegico, ne nujno na štiri oči, lahko tudi prek dolgih, skorajda romanu podobnih, dopisovanj prek emailov. In pa moja mami je tudi ena tistih žensk, ki mi je s svojim razmišljanjem in pogledom na svet dala misliti- glede številnih zadevščin: ljubezni, dela, iskanja sebe itd.

Ideje nastajajo tudi med prebiranjem blogov drugih avtorjev, med ali po ogledu filma, med branjem knjige, tudi to pri meni zelo pogosto, prebliske dobim tudi med predavanji, med miselnim počitkom, ko le zaprem oči ali pa strmim v atrij sosednjega bloka. Nikdar pa ne morem pisati na silo, na ukaz, kar je verjetno tudi razlog, da sem zaključila svojo pot spletne novinarke, četudi zabavnih, spletnih portalov, za katere sem delala.. Žal sem se izčrpala, saj navdih nikoli ni prišel na silo, teme, ki so mi bili predpisane, pa so bile povečini napisane mehanično in dosti slabše kot tiste, ki sem jih predlagala sama in sem jih pisala izhajajoč iz sebe.

Iskreno, včasih se mi res ne ljubi pisati, pa je sicer prav to tisto najljubše, kar me definira in za kar živim, a ko ne gre, pač ne gre. Ne morem pisati po urniku, pod pritiskom, ampak mora pisanje steči samo, naravno, skoraj tako, kot bi pisanje vodilo mene, kot bi blog nastajal sam, jaz pa bi ga le zapisovala, kot v transu. Striktna metoda, po šolsko, v stilu: usesti se in si zadati, da najdem zanimivo temo, pri meni pač nikdar ni delovala....

Pa tudi pri drugih stvareh- pri iskanju tem za seminarske, teme za diplomsko.- ideje so se porodile takrat, ko sem se predala in se prepustila malodušju ali pa med potovanjem, na plaži, ko sem bila z mislimi na videz drugje, a ravno takrat so možgani našli tisto, kar sem iskala....

Sunday, August 24, 2014

Samota je inteligentna gospa (pesem)



(ps: Kmalu spet objavim kakšne moje 'monologe' in druge miselne zadevščine, ki me motijo sredi noči ali pa zbudijo za zajtrk.. do takrat pa še ena pesem :)....)



Samota je inteligentna in zahtevna gospa,
včasih otožna in molčeča,
drugič živahna in brsteča.

Ona nikdar ni škodljiva, saj te želi učiti,
četudi šepeta in vrta v drobovje, a vendarle noče pobiti.

Samota spodbuja, te sili in sprašuje: kdo je tam,
kaj se skriva v tebi sleherni dan?
Ona je hladna kraljica, čudovita, brutalno iskrena,
nasprotnica izgovorov in laži,
njej sladkobnost prekrivanj naravnost smrdi....

 

Friday, August 22, 2014

Tišina v resnici kriči! (Pesem)




Še ena moja pesem, navdih je nastal sredi tihega jutra....



Tišina lahko pada previdno in mehko,
kot bele in krhke snežinke,
takrat vsak govor deluje plehko.
Potrebno je le zazreti se vase in prepustiti,
blebetanje besed naravno opustiti.


Včasih pa tišina udari kot kladivo,
zmleje črke, krike in proteste,
takrat deluje kot močno in energično gorivo.
Ta tišina ne poboža in ne zgladi,
temveč zruši glasove in medmete,
kot sodnik, ki ostro sodbo izvrši.

Tišina nikoli ni dolgočasna,
vedno je polna sama sebe in glasna.
Kaj ne veš, da tišina v resnici kriči,
njen namen je, da te zbudi!

Thursday, August 21, 2014

Oh spanec, kje si?!



Nespečnost- definirana kot: a) težave s tem, da bi sploh zaspali ali pa b) kot pogosto prebujanje sredi noči in mučenje v želji, da bi vendarle zaspali nazaj. Meni se pogosto dogaja prva oblika nespečnosti, torej da sploh ne morem zaspati. In to ne glede na to, kako utrujena sem, koliko sem minuli dan hodila, športala, ne glede na to, ali je bil iztekajoči dan naporen ali pa sproščujoč. Težav s spancem nimam samo takrat, kadar se mi dogaja kaj neprijetnega ali napornega, ko sem na trnih, nemirna, ampak včasih tudi kar tako, kot bi se moje telo hotelo ponorčevati z mano in bi mi odtegovalo možnost izklopa. Tudi na počitnicah, tudi pred pričetkom predavanj, sredi leta, v mrazu in vročini- dogaja se mi in to dokaj pogosto. Včasih imam mesec ali dva mir in spim kot ubita, potem pa spet pride teden, ko je spanec samo goreča želja in ko se po cele dneve vlečem v nekakšni omotici.

In ko se premetavam po rjuhah in hkrati s tem naredim že skoraj en mini trening za stranske trebušne mišice, premišljujem o tem, da zakaj hudiča ne morem zaspati. Vem, da je to najslabši možni ukrep: da kadar se ti spanec izmika, da o tem še bolj razmišljaš in iščeš vzroke, ampak se ne morem odvaditi takega tuhtanja sredi noči. Tudi gledanju na uro se ne morem upreti, ampak ravno obratno: večkrat odštevam, koliko ur še imam pred sabo in kdaj bo zvonila budilka. Tako da je vstajanje sredi študijskega leta zame prava mora. Ne gre se za to, da bi, če mi ne bi bilo potrebno vstati na komando obveznosti, sicer spala do poldneva. Sploh ne. Včasih se takrat, ko imam pred seboj prost dan, kar je precej ironično, zbudim ob isti uri ali pa celo dosti prej, kot pa na zaposlen dan.

Pri meni je res vse v glavi in v trikih, s katerimi ukanem možgane, se skriva tudi rešitev. Navadno končno zaspim takrat, včasih je to 'že' ob dveh zjutraj, včasih pa že slišim poštarja na motorju, ki dostavlja sveže časopise,  ko mi postane vseeno. Ko si rečem: kaj češ, bom pač podobna zombiju in tečna. Takrat navadno zaspim v sekundi. Ali pa ko se začnem igrati miselne igrice: npr. začnem preštevati, koliko ljudi z rjavimi lasmi poznam ali koliko lastnikov mačk. Možgani se mi utrudijo šele, ko se grem raznorazne, bedaste miselne fore, ki pa mi očitno pomagajo. Ali pa premišljujem, kaj vse se mi je zgodilo minuli dan, največkrat si zavrtim pregled dneva od zadaj naprej- torej od trenutka, ko sem legla v posteljo pa do pričetka jutra. O taki metodi uspavanja sem nekje brala in meni je že večkrat pomagala. Ampak, ne smem je ponoviti večkrat zapored, saj moji možgani sicer prepoznajo ukano in me kaznujejo z budnostjo, primerljivo z lačno sovo.

Skratka, spanec in sanje sledijo šele, ko možgane pomirim, jim dam kakšno igrico, s katero se ukvarjajo ali pa se vdam v usodo in že tuhtam, ali bo res preveč, če si bom naslednji dan, namesto dveh, privoščila tri ali štiri kave....

Tuesday, August 12, 2014

Krožnik razočaranja ali tri četrine obupa


 KROŽNIK RAZOČARANJA ALI TRI ČETRTINE OBUPA


Že kakšnih dvajset let nisem napisala pesmi, prebirala pa sem jih nazadnje v gimnaziji.
Ne vem zakaj, a nekaj mi je dalo navdih za naslednjo pesmico, prvi poskus po celi eri spraševanja, ali sploh še zmorem dobiti kakšen navdih...




Na pladnju dobila je tri četrine obupa,
le četrtino sanj, počutila se je kot osamljeni vran.
Zakaj, o zakaj, obup jo stiska za vrat,
kot smrdljivi in posesivni škrat.

Čemu občuti, kot da umira na obroke,
trga jo na tisoč koščkov, v veselje privoščljivih uboščkov.
Kaj bo storila, na koliko delcev se bo razbila?
Trenutno še ne ve kdaj, a že čuti, da odšla bo v svoj raj.
Našla bo svetlo točko svojega življenja,
ne bo ostala jetnica lastnega hrepenenja.


Thursday, August 7, 2014

Šesti čut in druge energije, ki nas vodijo v življenju



Ali verjamete v energijo ali pa šesti čut? V nekaj, kar morda kdaj občutite, pa naj bo dobro ali slabo, ko se z nekom sestanete, ali ko greste le mimo njega po cesti in se mu zazrete v oči ali pa ga le opazujete, kako sedi na klopici v parku. Pa naj bo to prijateljica, mama, nekdo ki ga poznate, ali pa oseba, s katero prvič navezujete stik, npr. nekdo, pri katerem imate razgovor za delo ali pa radovednež, ki vas nagovori sredi mesta. Ste ob ljudeh, ali le ob mislih nanje, kdaj začutili energijo, avro, nekaj, kar bi lahko imenovali šesti čut, občutek, nekaj neopisljivega, ampak še kako prisotnega? Tako sem jaz npr. večkrat kar na daljavo začutila, da moja mami ne more spati, ker npr. kaj tuhta, ona pa je naslednji dan poročala, da je tudi ona prav vedela, da jaz prav tako ne spim. Imam tudi dobro prijateljico iz otroških dni, ki me je, ko sva bili najstnici, zadnjo sekundo, povsem nagonsko in ne da bi ga videla ali slišala, umaknila pred kolesarjem, ki je pridivjal izza ovinka šolskega igrišča, ter s katero pogosto sanjave podobne motive in se druga na drugo spomnive v istem dnevu ali celo isti uri. Pa ona živi v Ljubljani, jaz pa v Mariboru.

In pa, že večkrat sem začutila, da neko potencialno sodelovanje, pa naj bo prostovoljstvo, razgovor za delo, zanimanje za sodelovanje pri nečem- npr. honorarnem projektu, - ne bo obrodilo nobenih sadov. Včasih sem to začutila že takoj, ko sem stopila v prostor in si ga ogledala, segla osebi v roko, prvič spregovorila z nekom. Še preden se je karkoli konkretnega doreklo ali pričelo, sem že začutila, da to ni zame, ali pa sem sumila, da se sčasoma ne bo dobro končalo. Začela me je boleti glava, slabo mi je postalo, bila sem malo žalostna, pogosto pa samo sprijaznjena, saj sem že čutila, da zadeva pač ne bo stekla, ali pa celo vesela, da sem tako hitro začutila, da to ni to.

Večkrat sem doživela tudi, da me je zagrabilo, da nekaj naredim, pa si nisem znala obrazložiti zakaj, sploh, če je bilo to nekaj, kar sicer ni ravno tipično zame. Npr. vpisala sem se v internetno klepetalnico, še nikoli se nisem in nikoli nisem imela navade, da bi s komerkoli začela privatni pogovor, pa sem na prav ta način, in to zelo hitro, zdelo se mi je iz danes na jutri, spoznala čudovito prijateljico. Prav tako mi je nekaj reklo, da moram nujno začeti obiskovati predavanja o osebnostni rasti, prav to je nato postalo področje, ki me najbolj zanima in srka vase.  Je tudi področje, ki me je navdihnilo za pisanje in za nadaljevanje študija.

Včasih pa te lahko spreleti  manj prijetno spoznanje, da moraš stran od nečesa, ali od nekoga. In to kljub temu, da ne najdeš logičnega pojasnila.

Ko te nekaj- sila, energija, vzdušje, kakorkoli to pač imenujemo, odbija stran od nečesa, nekoga, situacije ali osebe, pa si sploh ne znaš obrazložiti, čemu je tako. Saj vendarle vse 'štima': z osebo se npr. razumeš, se pogovarjaš z njo zanimive teme, oseba je čisto prijetna, prijazna, a vendarle ne čutiš, da bi si bila blizu, čutiš, kot da je vse igrano, prisiljeno. Kot da oba igrata svoji vlogi. Ali ko začutiš, da delaš nekaj, kar ti je dokaj fajn, si celo plačan za to, a v sebi nosiš čuden občutek, da je to le začasno, da prihaja nekaj drugačnega. In da je to trenutno pravzaprav tisto, česar v resnici sploh nočeš.

Meni osebno takšni občutki, morda celo vizije ali 'preroške' sanje, ne predstavljajo vraževerja, ampak povezanost s svojim telesom in možgani, ki nam kar kričijo, ko nekaj ni OK ali dajo zeleno luč, ko se stvar odvija v želeni smeri....