Wednesday, July 30, 2014

Sanje: Labirint bizarnosti in fantastičnih dežel


Od nekdaj sem bila fascinirana nad sanjami in čeprav pravijo, da sanje, če si jih čim prej nekam ne zapišemo, zelo hitro zbledijo, jih pač pozabimo, sem si jih kar nekaj zapomnila. In to ne le sanj izpred nekaj dni, v moje spominske mreže so se vtetovirale sanjarije izpred 12, ali celo 15 let.. Npr: Ko sem bila še najstnica, sem sanjarila predvsem o simpatijah, vmes pa so se v možgančke prikradle tudi grozljivke, npr. kot takrat, ko sem sanjala, da me je požrla ogromna miš in da sedaj z ostalimi talci čakam, kaj bo naredila z nami. Kljub temačni zgodbi pa je bilo vzdušje v taki situaciji, nadvse groteskni sicer, dokaj umirjeno. V sanjah je pač vse pomešano: zgodbe, ki se zdijo absurdne ali prave shrljivke, dobijo smisel, vse je nekako logično, a hkrati kaotično. Pogosto pa sanjam, da vozim avto, ter se zapletem v kakšno prometno nesrečo, kar zagotovo simbolizira moj, realni, strah pred vožnjo. Zanimivo pa, da so kiksi, ki jih z avtom naredim v sanjah, dosti hujši kot v realnosti- v sanjah zapeljem čez drug, prometno nabito poln, pas, se zabijem v stavbo, v drug avto, ampak te katastrofe začuda dobro prenašam in se manj obremenjujem ob tem, kot bi si želela reči- ah ja, pač delam napake, ni problema... Medtem, ko v resničnem svetu (hm, kdo pa pravi, da je to res resnični svet in da ni ravno obratno- da so sanje PRAVI svet in 'resnični svet' le sanje- to se mi zdi taka nora, pa hkrati zanimiva ideja), pa zapaničarim že, če vozim preblizu pločnika, če se mi zatakne prestava itd..

Sanje mi predstavljajo nekakšen svet v stilu Alice v čudežni deželi- ekscentričen, odpuljen, zmešan, ampak tudi temačen, tak da prestraši, a hkrati tudi nasmeje, začudi, da upanje ter da misliti... V sanjah se pogosto zavedam, da sanjam, ter se o tem rada pogovarjam s sogovorniki v sanjah, saj z njimi klepetam o tem, da pač samo sanjam in da moram počasi 'ven' iz sanj- ven zato, ker nemalokrat, ko se poslavljam od sanj, dobesedno poletim ven, skozi nekakšno luknjo, kot bi poletela ven iz neke iluzorne posode ali sveta, ukalupljenega v lonec. Če mi sanje niso všeč, imam včasih ta privilegij, da jih po lastni želji zamenjam, takrat močno stisnem mišice na čelu in si zaželim, da tistega tam ne bi bilo več: npr. zombija, duhov, ali samo čudne atmosfere, nato pa se čez hip znajdem v drugem, prijaznejšem svetu. Kar nekajkrat pa sem sanjala, da me na kakšni čudoviti plaži ujame tsunami, kar naj bi pomenilo, da me preplavljajo najrazličnejše skrbi in da veliko tuhtam, kar me sploh ne čudi, saj sem analitik do konca.

V sanjah rada tudi letim, včasih nad fantastičnimi deželami, podobnimi tistim v filmu Avatar, velikokrat pa so moje sanje tudi grobe, zadnje čase pa nisem žrtev, ampak, ups, kar morilka.. Nemalokrat sem zombijem s sekiro odsekala glavo, danes pa sem nekaj ljudi zaprla v celico in jih 'odpravila' z eksplozijo.. Hja, očitno je to posledica včerajšnjega filma, ki je pripovedoval o počasnem umiranju zaradi okužbe z radioaktivno snovjo.. In take teme pač ostanejo v meni in jih prežvekujem tudi v sanjah, saj so preveč močne, da bi jih kar tako odpravila.

V sanjah nemalokrat potujem, z avionom, ladjo, avtomobili, pa tudi čvekam z nanavadnimi bitji, navadno prijaznimi, enkrat me je eno, nekakšen hibrid med angelom in še nečim, počakalo kar na rajskem vrtu, ki je nenadoma zrasel iz moje dnevne sobe... V mojih  sanjah je čas nejasen, strukture stavb, narave in ljudi pa pogosto čudaške in podobne, stopljene oblike, kot so ure in obrazi umetnin Salvadorja Dalija...

Kdo pa pravi, da morajo imeti sanje kakšno jasno strukturo?! Vsekakor pa me včasih navdihujejo, drugič prestrašijo, sredi sanj sem tudi že jokala, a nikoli niso dolgočasne...

No comments:

Post a Comment