Thursday, July 24, 2014

'Razočarali' smo druge!?

 
Ideja za to temo se je rodila po klepetu s kolegico, ki mi je zaupala, da nečesa, kar je nedolgo nazaj naznanila krogu prijateljev in znancev, na koncu koncev ne bo naredila. Premislila si je in pač izbrala drugačno možnost, četudi je prej iskala nasvete v prvi smeri. Sedaj, ko vendarle ne bo storila koraka, ki ga je dolgo načrtovala, je menda 'razočarala', celo razjezila, užalostila, določene svoje kolege, ki so šokirani, da je 'kar tako' menjala mnenje. Ker se sedaj, ko ne morejo več pomagati, čutijo nekoristne, morda celo nespoštovane. Tudi jaz sem že doživela nekaj podobnega. Razočaranje drugih sem denimo začutila takrat, ko sem se odločila prekiniti nesmiselen in slabo zastavljen projekt, ki ni vodil nikamor in pa, ko sem s težkim srcem končala prijateljstvo, ki me ni več osrečevalo. In še dandanes me zaradi tega pogosto peče vest, analizirala sem se do onemoglosti: sem res razočarala vse te ljudi, sem res tako slaba? Sem jim vzbujala kakšna upanja, jim karkoli obljubljala, da je sedaj čutiti tolikšno razočaranje, bolj ali manj prikrito? Nisem! Torej zakaj so razočarani?! Obrazložila sem, zakaj sem se tako odločila in poudarila, da nikomur ne želim nič slabega in da ne obžalujem ničesar za nazaj. Vendar je končna odločitev, da grem svojo pot, vendarle MOJA.  Mar nimam pravice živeti tako, kot čutim? Brez  iskanj potrditev in odobravanja?!  Kaj ne gre v resnici za moje lastno življenje, odločitve, s katerimi bom morala JAZ živeti iz dneva v dan in navsezadnje, če bom spoznala, da sem se uštela, bom pač morala ubrati drugo pot?

Razumem, da so drugi lahko užaljeni, če se jih, realno ali pa le po njihovem občutku, ne upošteva, da so jezni, žalostni, prizadeti.. Ampak, da so pa razočarani? Mar to pomeni, da so drugi ob nas le zato, da vedno izpolnimo njihova pričakovanja, da se na podlagi njihovih mnenj odločamo za življenjske stile, službe, partnerja, hobije, za to, kar bomo naredili iz sebe? Je prav, da v veliki meri upoštevamo druge, jim želimo ustreči, ter jih kar naprej sprašujemo za mnenje? Zdi se mi ,da delno sicer ja, da v tem ni nič slabega in saj vendar živimo tudi zato, da se povezujemo z drugimi, da drug drugemu obogatimo, popestrimo, osmislimo življenjsko popotovanje. Ampak, ko ti nekdo zabrusi, da je razočaran nad tabo, ali pa takšen očitek razberemo med vrsticami, je smiselno, da se sploh obremenjujemo s takim mnenjem? Vseeno nam verjetno res ne bo, ampak če je nekdo razočaran nad nami: kaj sploh lahko naredimo glede tega, razen da to pač sprejmemo in si mislimo svoje?

Očitanje, da smo nekoga močno razočarali, se mi zdi navadna manipulacija, oziroma v najboljšem primeru nesočutna in nepremišljena izjava. Morda je to celo načrtovana strategija, s katero nas nekateri želijo potisniti v kot in vzbuditi slabo vest, morda pa so celo ljubosumni na nas... Največkrat pa cilj sicer ni namerno škodovanje, ampak iskreno, morda tudi podzavestno, prepričanje, da bi mi morali ravnati in razmišljati tako, kot so želeli oni, zato so pač razočarani, saj smo se odločili po svoje. Brez čakanja na odobritev, na 'blagoslov', na njihove nasvete. Res je, vsak ima sicer pravico izraziti svoje neodobravanje, ampak dramatično poudarjanje razočaranja se mi zdi pretirano in tudi nepošteno do sočloveka. Razočarati pomeni le, kot mi je nekoč zelo posrečeno obrazložila mentorica naše prostovoljske sekcije, da nekdo ni več 'začaran' vate, da ne živi več v iluzijah in sprevidi resnico.

In pa, če smo sicer razočarali druge, ne pa tudi sami sebe, to nekaj šteje, mar ne? Mar ni bolj smiselno, da poslušamo svojo 'vest' in prisluhnemo, kako se počutimo ob lastnih odločitvah? Če ob tem koga razočaramo, pa tudi prav.... Hujše se mi zdi, da razočaramo sebe in z muko živimo iz dneva v dan...

2 comments:

  1. Se popolnoma strinjam, sicer pa ponavadi mi ne razočaramo drugih, pač pa se sami ker pričakujejo preveč od nas oziroma pričakujejo nekaj kar temelji na njihovem življenjskem stilu (:

    ReplyDelete
  2. Ja res je, po navadi gre res samo za uničenje iluzij in predstav o nas- kaj bi morali biti, kaj početi...

    ReplyDelete