Friday, July 11, 2014

Kdaj, če ne zdaj?Ukrepati ali razmisliti?!



Večkrat niham med skrajnostima: ali se v nekaj prehitro zaletim, ali pa premlevam, tuhtam različne možnosti, si v glavi predstavljam nešteto možnih scenarijev in vse, kar gre lahko narobe. Če pa že vidim uspeh, v tem, česar se želim lotiti, pa me prav tako zagrabi panika. Nekje sem prebrala, da večkrat oklevamo zato, ker nas je pravzaprav strah lastnega uspeha! Zanimiva misel, sprva se zdi nekoliko nelogična, ampak niti ni... Ker če bomo uspeli- tu zadaj namreč tičijo strahovi: ali bodo nato drugi na nas drugače gledali, se bomo sami spremenili, postali nepopustljivi, zateženi perfekcionisti in še slabše začeli sprejemati neuspehe? Na splošno pa v svojem življenju pogosto kombiniram: ali popolno neodzivnost, pasivnost in tuhtanje v glavi, v kateri pa se mi motajo različne, potencialne reakcije: odgovori, dejanja, ali pa kar takoj reagiram, butnem ven izjavo, nekaj naredim takoj. V trenutku, brez pravega razmišljanja.

Včasih se to izkaže za dobro, saj mi uspe v delčku sekunde ohraniti točno določeno misel, oblikovati specifično besedo, s katero bi nekaj želela izraziti, ki bi jo, če bi čakala, že pozabila in njena namestnica ne bi bila več ista... Včasih sem spontana in se mi to obrestuje, ker me nagradi z občutkom adrenalina, živosti, poguma, občutkom drugačnosti in svežine.. pa čeprav gre za banalne stvari, npr. zadnjič sem prišla domov iz kavice s kolegico, moj dragi je v dnevni sobi telovadil, pa čeprav je bilo rečeno, da se mu tisti dan ne bom pridružila in bom počivala in lenarila, sem se mu, takoj ko sem prestopila prag, pridružila.. Kar z makeupom, v oblačilih za ven, nisem se niti preoblekla, samo spela sem si lase v čop in sezula čevlje.. Malo me je začudeno in navihano pogledal, se nasmehnil in trening se je nadaljeval- čeprav je bil on že na polovici, saj je začel že, ko sem bila jaz še zatopljena v klepet nekaj kilometrov stran, pa me to ni zmotilo... Navadno bi komplicirala, hitela iskat športni modrc, se dolgo segrevala itd, ampak potem bi bilo res že prepozno.. Enako spontano, sicer ne čez noč, ampak po dokaj hitri odločitvi, sem se vpisala na nadaljevanje študija, prav tako sem spontano našla dve novi prijateljici, ki sem ju spoznala na internetu in brez zadržkov namignila, da sem takoj za to, da se vidimo v živo in na štiri oči.. Pa sem navadno bolj sramežljiva pri sklepanju stikov in mencam, tako da tudi to ni bilo ravno tipično zame.. In še danes nikakor ne obžalujem, saj sem spoznala dve super punci :).

Dokaj hitro sem se preselila tudi k fantu, čeprav je bilo po merilih mnogih prehitro in tudi preveč noro, in tudi mene je bilo strah in me je glodal črv dvoma, ki mi je govoril, da ga sploh ne poznam še dobro. Pa mi ni bilo nikoli žal.. Pa je bilo spontano, brez dolgih analiz in delanja seznamov prednosti in slabosti, samo z upoštevanjem srca in intuicije.. In odločitev je padla prek kratkega pogovora, v katerem so bile bolj kot besede pomembni občutki..

Medtem, ko tudi pogosto odlašam: ne naredim stvari, ki bi jih morala, pa so mi neprijetne, a tako nujne, npr. statistične raziskave za faks, odlašam tudi s stvarmi, ki bi jih želela početi, pa nekako ne najdem moči za prvi korak, ne navdiha za to, kako ga izvesti, preveč se zapletam v podrobnosti in potem ne naredim ničesar... Ker me je strah, da bi pogorela na celi črti in razočarala samo sebe in druge. Mogoče bi bilo res boljše, da naredim natančen načrt za 'velike' stvari in hrepenenja, ali pa bi bilo boljše, da bi sama sebe brcnila in jih začela TAKOJ... Vsaj vedela bi, pri čem sem.. Tako pa se tolažim, da je prehitro, da je potrebna premišljena 'strategija'.. Morda res, najverjetneje pa s tem zgolj opravičujem lastno pomanjkanje poguma....

Kako pa po navadi reagirate vi? Bolj spontano ali po dolgem, analitičnem razmisleku in delanju seznamov v svoji glavi? Ali odvisno od situacije?


No comments:

Post a Comment