Monday, July 7, 2014

Kako lahko pričakuješ, da te bodo spoštovali, če se ne spoštuješ?!



Naslov je povzet po besedah iz knjige Štirideset pravil ljubezni, ki jo trenutno berem in me zelo navdihuje. Govori o zdolgočaseni ameriški gospodinji, ki jo potegne v vrtinec branja zgodbe o drznem dervišu brez dlake na jeziku, ki prisega na potovanje v samega sebe. Eno od 'pravil', po katerih živi, je to, da ne moremo pričakovati, kaj šele zahtevati, spoštovanja in ljubezni od sočloveka, če se najprej ne ljubimo sami. Zdi se mi, da še kako velja tudi obratno: kako to, da se čudimo temu, da odbijamo ljudi, če pa v resnici cele dneve nergamo, se pritožujemo nad vsem, jamramo..? In zakaj smo jezni, če nam govorijo, da smo ubogi in nas pokroviteljsko trepljajo po ramenih? Najverjetneje je to zato, ker izžarevamo nekaj, zaradi česar utegnemo spominjati na žrtev, na izgubljenca in obupanca. To sem spoznala na lastni koži, ko sem bila pred leti osamljena, žalostna in sem hrepenela po novih poznanstvih. In to tako zelo, da sem vse začela odbijati in da sem se vsem smilila, čeprav je bilo to zadnje, česar bi si želela in me je samo užalilo. Hotela sem imeti nove prijatelje, znance, nekoga za klepet v novem, meni še precej neznanem, mestu, ampak sem si tega tako močno želela, da sem bila že obupana in jezna, ker se to še kar ni in ni zgodilo.

In res se ni, vse dokler sem ljudi odbijala s svojimi, pozornosti lačnimi očmi, vse dokler so čutili, brez besed, samo prek zaznavanja moje energije, avre, kakorkoli rečete temu, da si želim stikov in da jim imam toliko za povedati, da bi jih najraje kar 'napadla' sredi ceste :).  Šele, ko je moje hlastanje po poznanstvih malo usahnilo, oziroma se preoblikovalo v sprejetje stanja, kakršno je bilo in v tiho zaupanje, da je vse že zdaj tako, kot mora biti in prepričanje, da se bo že še zasukalo drugače, šele takrat se je plošča obrnila... Na enkrat sem v sebi nosila drugačno energijo, bolj sproščeno in pomirjeno, ne več tako ihtave in posesivne, ampak bolj zadovoljno- sama s seboj in življenjem..

Tudi jaz čutim energijsko sporočilo drugih ljudi. Nekateri mislijo, da lahko vsakogar očarajo in obrnejo okoli prsta, ker so to počeli do sedaj in so v to tako prepričani, da so postali samovšečni, a ljudje to kmalu začutijo in jim nekaj začne delovati prazno, površinsko in zlagano... Začutim tudi posameznike, ki se ne spoštujejo in so prepričani, da niso vredni ljubezni, prijateljstva, da je prav, da samo garajo in si nič ne privoščijo. Ko govorijo o sebi, čutim, da so sami sebi najhujši sodniki, sovražniki in strogi vojaški poveljniki, ki si ne dopuščaj niti ene napake, niti ne sprostitve, sreče.

Vse bolj sem pozorna na to, kaj čutim ob ljudeh, kaj mi sporočajo, ne le z besedami, ampak s svojo telesno držo, intonacijo glasu, izrazom na obrazu, preučujem, kakšen je relief njihovega obraza: ga prepredajo smejalne gubice ali črte stalnega mrščenja in zategnjenosti..

Vsak ima svojo, bogato življenjsko zgodovino, drži, morda pa se ne zavedamo dovolj, da je ne sporočamo samo s pripovedovanjem in odločitvami, ampak tudi z energijo, ki jo drugi začutijo že, ko stopimo v prostor, ko se usedemo na avtobus, ko stopimo, samozavestno ali pa ponižno, pred okence na pošti.... In ni smiselno, da se jezimo, če nam drugi ne dajejo tistega, česar ne namenjamo sami sebi ali da smo zgroženi ob njihovem sovraštvu, če smo v resnici tako polni gneva do sebe....


2 comments:

  1. Od kar sem v tujini nisem več tako samozavestna, sploh zaradi jezika. Že vidim da jo bo potrebno graditi, da bom imela tisti svoj samozavesten in prijazen pristop... Super objava.! Sem jih pogrešala (:

    ReplyDelete
  2. Hvala Evelina, pa tudi jaz sem že pogrešala tvoje objave :)! Te popolnoma razumem glede jezika, verjetno je kar težko- druga dežela, omejeno komuniciranje.. Ampak počasi bo boljše in lažje, zagotovo :)!

    ReplyDelete