Thursday, April 3, 2014

Hrepenenje po materialnem: Res dokaz plehkosti?!



Je to, da si ljudje želimo stvari, bleščečih in zanimivih materialnih dobrin, plehko in nemoralno? Bi res morali stremeti zgolj k 'duhovnim' vsebinam, k odnosom, k temu, da nekaj naredimo za druge, za svet, da si širimo obzorja? Pustimo ob strani nujni minimum- hrano, pijačo, topla oblačila in dom, nekaj, kar je materialno, snovno, za kar vsi priznavamo, da to krvavo potrebujemo in je hkrati nekaj, do česar marsikdo na žalost nima dostopa.

Kaj pa tisto, kar nikakor ni nujno za preživetje, pa vseeno hrepenimo po tem, saj nam srce zaigra ob misli/pogledu na to? Nekdo se npr. razveseli najnovejših modnih trendov in komaj čaka, da bo odhitel po kose, ki bodo obogatili njegovo, morda že precej polno, omaro, nekdo drug je navdušen nad športnimi avtomobili, tretji pa je mahnjen na starinsko pohištvo in vsak dan celo sanja o tem, kje bi dobil zanimive kose po ugodni ceni.

Tudi hobiji so namreč, v veliki meri, povezani z materialnim, čeprav imajo vedno globji pomen- nas razveselijo, pomirijo, poživijo, izpolnjujejo, prek hobijev odkrivamo sebe, lahko delujejo celo kot meditacija ipd. Pa vendar- marsikateri konjiček je povezan, se prične, z nakupom pripomočkov, materiala ipd.  Npr. moj večni hobi je branje knjig, kar pa je povezano tudi s hrepenenjem po nakupu fizičnih stvari- knjig, romanov, priročnikov in še in še. Poleg tega me npr. veseli tudi tek in kmalu si bom morala kupiti nove superge, saj so prejšnji že dodobra uguljeni, pa tudi nov športni top, predvsem v kakšni živahni barvi, bi me razveselil. Sem pa tudi navdušenka nad make-upom in moram pogosto brzdati svoje zapravljalske impulze.

Sicer se mi zdi, da ljudje hobije kar razumemo, odobravamo in sprejemamo. Če pa na glas priznamo, da nekaj pač radi kupujemo, ni pa to naš hobi, ampak nekaj, ob čemer nam je pač fajn, pa se mi zdi, da pogosto naletimo na neodobravanje. Sledijo očitki, da kam mečemo denar, da to pa res ni potrebno, lahko smo deležni celo posmeha in dvignjene obrvi. Sprašujejo nas, če mislimo iz tega narediti kakšen biznis, glede na to, da te reči tako navdušeno kupujemo, ali pa se pomilujoče nasmihajo, češ ta je pa res plehek, puhloglav, namesto da bi delal kaj pametnejšega, vlagal svoj denar v nekaj res vrednega..

Ampak zakaj je tako narobe, če si npr. želim potovati in v to vlagam denar, zakaj je napačno, če se mi cedijo sline ob spomladanskih odtenkih šmink, torbic, modnih dodatkov? Je kaj žaljivega ali neumnega v tem, da redno kupujem lake za nohte, da imam kar lepo zbirko zapestnic in uhanov? Kaj pa moški in njihova hrepenenja po materialnem? So res manjša, ali le drugačna? Moj dragi npr. redno dokupuje nove diske za računalnik, da bo imel več prostora za svojo glasbo in ostale stvari, moj znanec je vesel, da si je kupil še eno uro, ima jih že nekaj in so njegova strast, tretji pa je končno kupil avto, ki ga je želel že dolgo. In lahko potrdim, da to niso slabi ljudje, niso egoistični, saj pomagajo drugim, imajo dobro srce in so moški s posluhom za sočloveka. In nihče izmed njih ne grabi po denarju in ne izkorišča drugih.

Smo zaradi želja, sanjarjenj, po določenih materialnih dobrinah, ki polepšajo naš vsakdan, res plehki, je to res le slepilo, le slab nadomestek za odnose ipd.? Je v dobi potrošništva, ki se ga totalno kritizira, saj res lahko opere možgane in sugerira nakupe, sploh še dovoljeno na glas priznati, kaj te veseli, česa, materialnega si želiš? Zakaj je to tako neokusno, koga žali?

Nisem le oseba s svojim karakterjem, razmišljanjem, dušo, vtkana v odnose z drugimi, ampak imam tudi telo in oči, ki se razveselijo ob pogledu na lepe stvari, ki jih rada: oblečem, obujem, dam nase, ali pa zgolj postavim na polico!

2 comments:

  1. Sara, še ena super objava. Se strinjam z napisanim. Čeprav še vedno mislim, da meje morajo biti. Ker če nekaj kupuješ iz navade ali zato ker je nov trend in moreš imet to prvi. Tukaj pač nekaj ne štima.

    ReplyDelete
  2. Hvala Evelina za tvoj komentar in mnenje :). Res je, če nekaj kupuješ kar tako, da mogoče celo čutiš kakšen pritisk, da moraš nujno imeti ali ker se s tem tolažiš, non stop le s tem, potem nekaj res ni ok..,. se mi pa zdi, da vsak pri sebi sam začuti, kdaj je ta meja prekoračena in kdaj nekaj ne štima... Ko se ne počutiš ok ob tem, ko se čutiš praznega...

    ReplyDelete