Tuesday, April 22, 2014

Ženske- Hvala, ker ste in navdihujete!



Danes bom pisala o ženskem ljubosumju- pa ne samo v prijateljskih krogih, pogosto tudi v delovnem okolju, pri takšnem in drugačnem sodelovanju. Namesto, da bi se ženske podpirale, si zaupale, in si, zakaj pa ne, iskreno in malce v zadregi priznale, da smo kdaj pa kdaj tudi ljubosumne druga na drugo, se gremo hinavske igrice. Pogosto so te igrice nepoštene in zoprne, včasih celo sovražne, ob njih pa se vedno lahko čuti nek zbodljaj ljubosumja, ostra bodica, ki rani srce, uniči voljo in celo vzbuja slabo vest. In to pri obeh straneh- pri tistih ženskah, ki zavidajo in tistih, ki to začutijo na lastni koži: čeprav za to niso nič krive, tega niso želele in takšnega ljubosumja niti ne razumejo.

V resnici pa bi se lahko druga od druge ogromno naučile in se navsezadnje čudile ena drugi. Večinoma se družim prav z istim spolom in lahko rečem, da niti ena punca, oziroma ženska, ni podobna drugi: tako po karakterju, kot po zunanjosti, vedenju, izbiri besed, energiji, ki jo oddaja. Predvsem pa so si raznolike po tem, česa vsega se lahko od njih naučim!

V svojem življenju sem spoznala že prave borke, zavzete ženske, odlične mame, seveda je moja na prvem mestu vseh mamic, ki jih občudujem, je vendarle moja :), ljubeče partnerke, odlične prijateljice, poslovne ženske itd. Priznam, da sem včasih začutila zbodljaj zavisti do katere izmed njih, pa me je bilo v trenutku sram, saj nikoli in nikdar ni šlo za uperjenost zoper njim, ampak do mene same.
Uperjenost vame, ker sem si očitala, ker: nisem tako pametna kot ona, lepa kot tista druga, tako delavna in ambiciozna kot moja znanka in še zdaleč ne tako fit in postavna kot punca od kolega mojega fanta. Kaj naj rečem? Hotela sem imeti delček osebnosti vsake izmed njih, tisti najboljši, najbolj blesteč.. Potem pa sem se zamislila- tudi one, te ženske vseh starosti in raznolikih zgodb, niso popolne- so le ljudje, lahko pa se od njih marsičesa naučim!

In potem sem bila večkrat prijetno presenečena: ko me je sošolka pohvalila, da uživa ob branju mojega bloga, prijateljica je rekla, da imam res lep nasmeh in obraz, kolegica pa me je naravnost šokirala, ko me je opisala kot nekoga, ki je zelo vztrajen in nikoli ne obupa. Opazila sem, kar me je presenetilo, da so tudi one opazile določene stvari pri meni, me pohvalile in tudi pokarale, da skratka niso bile imune na to, kdo sem in kaj sporočam.

Hvala vsem puncam in ženskam, ki me navdihujejo, s svojo zgodbo, osebnostjo, smislom za humor, talenti, življenjsko potjo, odločitvami, poklicnim udejstvovanjem, empatičnim čutom, dobrodelnim delom, nasmehom, seksi ritko... Navdihujejo me, da bom: še bolj delala na sebi, še bolj pridno telovadila, še bolj vlagala v svoje talente itd.

Vendar ne sama, saj bom imela ob sebi zaveznice, ženske, ki jih spoštujem, marsikatere izmed njih pa sploh še ne poznam, pa se že v naprej veselim, da se bodo naše poti nekoč križale :)

Thursday, April 3, 2014

Hrepenenje po materialnem: Res dokaz plehkosti?!



Je to, da si ljudje želimo stvari, bleščečih in zanimivih materialnih dobrin, plehko in nemoralno? Bi res morali stremeti zgolj k 'duhovnim' vsebinam, k odnosom, k temu, da nekaj naredimo za druge, za svet, da si širimo obzorja? Pustimo ob strani nujni minimum- hrano, pijačo, topla oblačila in dom, nekaj, kar je materialno, snovno, za kar vsi priznavamo, da to krvavo potrebujemo in je hkrati nekaj, do česar marsikdo na žalost nima dostopa.

Kaj pa tisto, kar nikakor ni nujno za preživetje, pa vseeno hrepenimo po tem, saj nam srce zaigra ob misli/pogledu na to? Nekdo se npr. razveseli najnovejših modnih trendov in komaj čaka, da bo odhitel po kose, ki bodo obogatili njegovo, morda že precej polno, omaro, nekdo drug je navdušen nad športnimi avtomobili, tretji pa je mahnjen na starinsko pohištvo in vsak dan celo sanja o tem, kje bi dobil zanimive kose po ugodni ceni.

Tudi hobiji so namreč, v veliki meri, povezani z materialnim, čeprav imajo vedno globji pomen- nas razveselijo, pomirijo, poživijo, izpolnjujejo, prek hobijev odkrivamo sebe, lahko delujejo celo kot meditacija ipd. Pa vendar- marsikateri konjiček je povezan, se prične, z nakupom pripomočkov, materiala ipd.  Npr. moj večni hobi je branje knjig, kar pa je povezano tudi s hrepenenjem po nakupu fizičnih stvari- knjig, romanov, priročnikov in še in še. Poleg tega me npr. veseli tudi tek in kmalu si bom morala kupiti nove superge, saj so prejšnji že dodobra uguljeni, pa tudi nov športni top, predvsem v kakšni živahni barvi, bi me razveselil. Sem pa tudi navdušenka nad make-upom in moram pogosto brzdati svoje zapravljalske impulze.

Sicer se mi zdi, da ljudje hobije kar razumemo, odobravamo in sprejemamo. Če pa na glas priznamo, da nekaj pač radi kupujemo, ni pa to naš hobi, ampak nekaj, ob čemer nam je pač fajn, pa se mi zdi, da pogosto naletimo na neodobravanje. Sledijo očitki, da kam mečemo denar, da to pa res ni potrebno, lahko smo deležni celo posmeha in dvignjene obrvi. Sprašujejo nas, če mislimo iz tega narediti kakšen biznis, glede na to, da te reči tako navdušeno kupujemo, ali pa se pomilujoče nasmihajo, češ ta je pa res plehek, puhloglav, namesto da bi delal kaj pametnejšega, vlagal svoj denar v nekaj res vrednega..

Ampak zakaj je tako narobe, če si npr. želim potovati in v to vlagam denar, zakaj je napačno, če se mi cedijo sline ob spomladanskih odtenkih šmink, torbic, modnih dodatkov? Je kaj žaljivega ali neumnega v tem, da redno kupujem lake za nohte, da imam kar lepo zbirko zapestnic in uhanov? Kaj pa moški in njihova hrepenenja po materialnem? So res manjša, ali le drugačna? Moj dragi npr. redno dokupuje nove diske za računalnik, da bo imel več prostora za svojo glasbo in ostale stvari, moj znanec je vesel, da si je kupil še eno uro, ima jih že nekaj in so njegova strast, tretji pa je končno kupil avto, ki ga je želel že dolgo. In lahko potrdim, da to niso slabi ljudje, niso egoistični, saj pomagajo drugim, imajo dobro srce in so moški s posluhom za sočloveka. In nihče izmed njih ne grabi po denarju in ne izkorišča drugih.

Smo zaradi želja, sanjarjenj, po določenih materialnih dobrinah, ki polepšajo naš vsakdan, res plehki, je to res le slepilo, le slab nadomestek za odnose ipd.? Je v dobi potrošništva, ki se ga totalno kritizira, saj res lahko opere možgane in sugerira nakupe, sploh še dovoljeno na glas priznati, kaj te veseli, česa, materialnega si želiš? Zakaj je to tako neokusno, koga žali?

Nisem le oseba s svojim karakterjem, razmišljanjem, dušo, vtkana v odnose z drugimi, ampak imam tudi telo in oči, ki se razveselijo ob pogledu na lepe stvari, ki jih rada: oblečem, obujem, dam nase, ali pa zgolj postavim na polico!