Wednesday, March 19, 2014

Ali naše misli in čustva lahko povzročijo bolezen?!



Včeraj sem sodelovala pri izvajanju delavnice v okviru prostovoljskega projekta Kdo je tu nor(malen), Inštituta za osebnostni razvoj Maribor. Študente medicine smo postavile pred izziv, za katerega so priznali, da bi se z njim želeli srečati še večkrat, saj se jim zdi to nekaj precej pomembnega. Za kaj gre? Skupaj z njimi smo namreč raziskovale, kje je meja med fizičnim in psihičnim, če govorimo o telesnem počutju, boleznih, o psihosomatiki.. Kakšno osebnost ima npr. nekdo, ki je astmatik, kako razmišlja in živi nekdo drug, ki ga je denimo doletela diagnoza sladkorne bolezni?

Ali je nekdo, ki je živčen, eksploziven in svojo jezo odkrito izraža, npr. s povzdignjenim glasom, morda  celo nasiljem, bolj podvržen temu, da zboli za določenimi boleznimi, kot pa oseba, ki jezo potlačuje in si ne dovoli, da bi jo priznala in pokazala? Morda niti sebi, kaj šele drugim.

Na delavnici smo se spraševali, kateri so organski vzroki bolezni, kakšno vlogo pa imajo tu naša psiha, način razmišljanja, čustvovanja, način, kako gledamo in dojemamo sebe, ljudi okrog nas in svet okoli sebe. Kaj pa menite vi: ali sploh lahko vplivamo na to, kako se bomo počutili? Se lahko odločimo, da bomo zdravi, pomirjeni, ali pa to nikakor ni v naši moči, saj prav o vsem odločajo genetika, organsko dogajanje in procesi v telesu?

Vpliv naših misli in čustev na zdravje je nekaj, v kar nekateri močno verjamejo, drugi malo manj.  O tem se dandanes veliko govori, med zdravniki so takšni, ki tudi temu vidiku namenjajo pozornost, ter takšni, ki se jim psiha zdi skorajda brezpredmetna.

Spraševali smo se mi in povprašala bi vas: ali je to, kar se dogaja v organih, celicah in kar naše telo zaznamuje,  npr. v obliki določenih težav, bolezni, morda lahko kakorkoli povezano z našo miselno naravnanostjo, vzgojo, ki smo jo prejeli, moralnimi prepričanji in vrednotami, ki smo jih vzeli za svoje in se ravnamo po njih?

Je res tako nenavadno, da so dokazali celo to, na tem mestu prosto povzemam besede moje profesorice Barbare Simonič, da so bile sirote v sirotišnicah, ki so prejemale le osnovno oskrbo, ne pa ljubezni, slabšega zdravja? Ter da so bili tisti otroci, ki jim niso nudili le zadovoljitve bioloških potreb, ampak tudi ljubezen in toplino, bolj srečni, zdravi, živahni? Kot kaže, psiha in čustva vendarle lahko spodbujata zdravo delovanje telesa, ali pa ga zavirata.


Zdi se, da vendarle gre za nekakšno prepletenost in da psihičnega in fizičnega vidika našega zdravja ne moremo ločevati z ostro mejo. Čeprav obstaja rek: Si, kar ješ, pa bi jaz dodala še: Si, kar čutiš in verjameš.


No comments:

Post a Comment