Friday, February 28, 2014

Perfekcionizem: Nikoli ni dovolj dobro?!


Ah, kje naj začnem.. Po naravi sem perfekcionistka... In mislim, da ne bi bilo slabo, če bi, tako kot društvo za anonimne alkoholike, obstajal tud kakšen krožek za anonimne perfekcioniste. Zdi se mi, da je to nekaj, kar v sebi nosi marsikdo izmed nas, problematično pa je zame to, da si perfekcionizem po navadi razlagamo zelo ozkogledo in ga redko prepoznavamo pri sebi. Pri drugih ga pogosto celo častimo in temu ploskamo, češ, poglej kako se pa ta trudi, celo bolna gre na nastop, ali, celo z zvitim gležnjem ni spustil treninga, ta pa res zna potrpeti! Ta gospodična pa je res ambiciozna in pridna, po delovniku vedno vzame s seboj še mapo in tudi doma popravlja fascikle, ah kakšen zgled za današnje hedonistične mladeniče in mladenke, ki se jim nič ne ljubi! Takšen perfekcionizem in pretiravanje, zapakirana v pridnost, zakamuflirana v vztrajnost ipd.,  povzdigujemo, povezujemo pa predvsem z neko dejavnostjo, bodisi na delovnem mestu, z izobraževanjem, skratka predvsem z intelektualnim delom.
Vse lepo in prav, če želimo biti boljši, uspešnejši, dati več od sebe, se izkazati... To nas lahko krepi, dvigne samozavest, samospoštovanje.. Življenjsko izkustvo je navsezadnje boljše od vsake puste teorije in prav je, da se preizkušamo v različnih izzivih, poskušamo biti boljši, odkrivamo nove plati sebe in to, ali se lahko kakšne stvari morda lotimo bolj kreativno, bolj funkcionalno, prihranimo čas ali npr. dosežemo boljše rezultate. Ampak po drugi strani smo hitro lahko sužnji, ujetniki lastne kletke nikoli in nikdar dosežene popolnosti. Zakaj ne? Ker kriterije postavljamo vedno višje in tudi, ko jih dosežemo, še kar nismo zadovoljni. Saj bi bilo lahko še boljše, kajne? Pa saj popolnost ni le iluzija, ali pač?

Kajti vedno bi lahko dobili še boljšo oceno ali prigarali še več denarja za naše številne potrebe, poleg tega se nam zdi: - da vendarle še nismo dovolj izoblikovali mišic, saj imamo še vedno 4.5133 centimetrov maščobnega obroča okoli trebuha, -  da še ne jemo dovolj zdravo, saj so tudi oreščki menda rakotvorni, vso konvencionalno zelenjavo iz trgovin pa smo že zdavnaj črtali, saj ne zaupamo več, da v njej ni več strupov kot pa vitaminov. Lahko bi bili tudi lepši, zato smo žalostni, ko ugotovimo, da je vsaj 80% ljudi, ki gredo po cesti, po našem mnenju, privlačnejših od nas... In nismo ravno veseli, da smo dobili pohvalo od šefa- sicer je res rekel, da smo zelo dobri, ampak zakaj ni rekel odlični :(?

Vsakomur so določene stvari bolj pomembne, bi jih rad izboljšal pri sebi, pa naj gre za osebne lastnosti, način življenja, delovanja, za oblikovanje telesa, urjenje duha... A kdaj je DOVOLJ DOBRO? Kdaj je, to kar in kdor smo, mislimo, čutimo, kako izgledamo, kako delujemo, kar dosežemo z lastnim trudom- DOVOLJ DOBRO ZA NAS SAME? Kdaj si zaslužimo aplavz nas samih?!

Kdaj tekmovanje s samim sabo preraste v pretirano obremenjevanje? Ko sredi noči ne morem spati, ker me muči, da en graf pri moji statistični nalogi ni popolnoma OK oblikovan, saj se mi zdi, da je levi kvadratek malo postrani? Je to že preveč perfekcionistično in bolno? S tem se trenutno ukvarjam sama, zato ta misel....Tudi po 8 ur na dan strmim v računalnik in delam raziskavo, ki je le za vajo in menda ni tak bav-bav, ampak jaz kar hočem, da je vse kar se da popolno....

Trenutno delam magisterij in sodelujem pri nekaj zanimivih projektih, torej sem kar aktivna, ampak vseeno pogosto čutim, da vseeno to še ni to, saj trenutno nimam službe in ne služim.. In takrat se počutim- slabo, nepopolno, kot da nekaj manjka....Celo tako, kot da ne prispevam ničesar k svetu, se včasih počutim...

Poleg tega hočem npr. vsaj 3-krat na teden telovaditi, sicer imam slabo vest, pa četudi globoko v sebi vem, da mi določen dan pač primanjkuje časa ali se mi pač ne ljubi in bi takrat rajši brala knjigo ali delala NIČ.. Želim se preizkusiti v čim več različnih stvareh, pa čutim, da na določenih področjih pač nisem najbolj močna in zato postanem slabe volje...Nočem se sprijazniti, da mi nekaj ne gre.. Ali pa prehitro obupam in me to jezi...

Je perfekcionizem torej večna zasvojenost, začaran krog, ali pa je to vendarle gonilna sila, ki je vseeno boljša od malodušja? To po mojem res je, ampak vseeno si včasih želim, da bi bila bolj 'na free', kar pa mi v zadnjem času vendarle malo pogosteje uspeva :), juhej :D!

2 comments:

  1. Zelo dobro razmišljanje.. Da resnično misliti. Sem razmišljala o tej temi 5 minut. Zdaj pa tega ne morem spravit v besede...
    Zase vem da nisem perfekcionistka. Tebi pa naj povem, da si po svoji aktivnosti za vzgled.. Tako zagnana si in to mi je resnično všeč pri tebi... Ne sekiraj se preveč (:

    ReplyDelete
  2. Joj hvala Evelina, me je kar pogrel tale komentar, pa tudi zelo presenetil :). Ne vem, če bi sama sebe označila ravno za zagnano, ampak mogoče pa sem, vsaj na določenih področjih..

    Super, če nisi perfekcionist, to se mi zdi prijaznejše do samega sebe, bolj realno, spoštljivo do samega sebe.. No saj tudi jaz nisem vsepovsod perfekcionistična, pri kakšnih stvareh sem prav neverjetno površinska in se niti ne sekiram za to :)

    ReplyDelete