Friday, February 28, 2014

Perfekcionizem: Nikoli ni dovolj dobro?!


Ah, kje naj začnem.. Po naravi sem perfekcionistka... In mislim, da ne bi bilo slabo, če bi, tako kot društvo za anonimne alkoholike, obstajal tud kakšen krožek za anonimne perfekcioniste. Zdi se mi, da je to nekaj, kar v sebi nosi marsikdo izmed nas, problematično pa je zame to, da si perfekcionizem po navadi razlagamo zelo ozkogledo in ga redko prepoznavamo pri sebi. Pri drugih ga pogosto celo častimo in temu ploskamo, češ, poglej kako se pa ta trudi, celo bolna gre na nastop, ali, celo z zvitim gležnjem ni spustil treninga, ta pa res zna potrpeti! Ta gospodična pa je res ambiciozna in pridna, po delovniku vedno vzame s seboj še mapo in tudi doma popravlja fascikle, ah kakšen zgled za današnje hedonistične mladeniče in mladenke, ki se jim nič ne ljubi! Takšen perfekcionizem in pretiravanje, zapakirana v pridnost, zakamuflirana v vztrajnost ipd.,  povzdigujemo, povezujemo pa predvsem z neko dejavnostjo, bodisi na delovnem mestu, z izobraževanjem, skratka predvsem z intelektualnim delom.
Vse lepo in prav, če želimo biti boljši, uspešnejši, dati več od sebe, se izkazati... To nas lahko krepi, dvigne samozavest, samospoštovanje.. Življenjsko izkustvo je navsezadnje boljše od vsake puste teorije in prav je, da se preizkušamo v različnih izzivih, poskušamo biti boljši, odkrivamo nove plati sebe in to, ali se lahko kakšne stvari morda lotimo bolj kreativno, bolj funkcionalno, prihranimo čas ali npr. dosežemo boljše rezultate. Ampak po drugi strani smo hitro lahko sužnji, ujetniki lastne kletke nikoli in nikdar dosežene popolnosti. Zakaj ne? Ker kriterije postavljamo vedno višje in tudi, ko jih dosežemo, še kar nismo zadovoljni. Saj bi bilo lahko še boljše, kajne? Pa saj popolnost ni le iluzija, ali pač?

Kajti vedno bi lahko dobili še boljšo oceno ali prigarali še več denarja za naše številne potrebe, poleg tega se nam zdi: - da vendarle še nismo dovolj izoblikovali mišic, saj imamo še vedno 4.5133 centimetrov maščobnega obroča okoli trebuha, -  da še ne jemo dovolj zdravo, saj so tudi oreščki menda rakotvorni, vso konvencionalno zelenjavo iz trgovin pa smo že zdavnaj črtali, saj ne zaupamo več, da v njej ni več strupov kot pa vitaminov. Lahko bi bili tudi lepši, zato smo žalostni, ko ugotovimo, da je vsaj 80% ljudi, ki gredo po cesti, po našem mnenju, privlačnejših od nas... In nismo ravno veseli, da smo dobili pohvalo od šefa- sicer je res rekel, da smo zelo dobri, ampak zakaj ni rekel odlični :(?

Vsakomur so določene stvari bolj pomembne, bi jih rad izboljšal pri sebi, pa naj gre za osebne lastnosti, način življenja, delovanja, za oblikovanje telesa, urjenje duha... A kdaj je DOVOLJ DOBRO? Kdaj je, to kar in kdor smo, mislimo, čutimo, kako izgledamo, kako delujemo, kar dosežemo z lastnim trudom- DOVOLJ DOBRO ZA NAS SAME? Kdaj si zaslužimo aplavz nas samih?!

Kdaj tekmovanje s samim sabo preraste v pretirano obremenjevanje? Ko sredi noči ne morem spati, ker me muči, da en graf pri moji statistični nalogi ni popolnoma OK oblikovan, saj se mi zdi, da je levi kvadratek malo postrani? Je to že preveč perfekcionistično in bolno? S tem se trenutno ukvarjam sama, zato ta misel....Tudi po 8 ur na dan strmim v računalnik in delam raziskavo, ki je le za vajo in menda ni tak bav-bav, ampak jaz kar hočem, da je vse kar se da popolno....

Trenutno delam magisterij in sodelujem pri nekaj zanimivih projektih, torej sem kar aktivna, ampak vseeno pogosto čutim, da vseeno to še ni to, saj trenutno nimam službe in ne služim.. In takrat se počutim- slabo, nepopolno, kot da nekaj manjka....Celo tako, kot da ne prispevam ničesar k svetu, se včasih počutim...

Poleg tega hočem npr. vsaj 3-krat na teden telovaditi, sicer imam slabo vest, pa četudi globoko v sebi vem, da mi določen dan pač primanjkuje časa ali se mi pač ne ljubi in bi takrat rajši brala knjigo ali delala NIČ.. Želim se preizkusiti v čim več različnih stvareh, pa čutim, da na določenih področjih pač nisem najbolj močna in zato postanem slabe volje...Nočem se sprijazniti, da mi nekaj ne gre.. Ali pa prehitro obupam in me to jezi...

Je perfekcionizem torej večna zasvojenost, začaran krog, ali pa je to vendarle gonilna sila, ki je vseeno boljša od malodušja? To po mojem res je, ampak vseeno si včasih želim, da bi bila bolj 'na free', kar pa mi v zadnjem času vendarle malo pogosteje uspeva :), juhej :D!

Thursday, February 13, 2014

Predspomladansko lenarjenje: Čemu čakati poletje?



To pišem sedaj, ko sem že malo utrujena od raznoraznih obveznosti, čeprav so zanimive, fajn in me izpolnjujejo. Priznam, malo sem že tečna :). Ker je za mano že skorajda celotno izpitno obdobje in ker čutim, da mi motivacija in energija malo padata. Pogosto sanjarim, da bi bilo super, ko bi lahko odletela na kakšne rajske otoke, če bi se lahko odklopila, mogoče šla na kakšen izlet...  Ampak na kaj pravzaprav čakam: na uradno odobritev, ko mi bodo drugi določili, da je čas za spomladanske ali  poletne počitnice? Na denar, ki ga trenutno nimam ravno na pretek? Na to, da bo zunaj topleje, saj trenutno, kljub sončku, zima še vedno kaže zobe?

Včasih sem res čakala in odštevala dneve do poletja, vmes pa tarnala in se utapljala v delu, sedaj pa se vedno bolj trudim, a mi še dostikrat spodleti, da si oddih ustvarim kar vsak dan. Četudi to pomeni, da se le za 15 minut umaknem od vsega, preberem le nekaj strani ali celo vrstic dobre knjige, pobrskam po spletu za neumnostmi, ki niso ravno vrhunec inteligence, ampak mi prijajo. Ker moji možgani takrat res počivajo, pa naj tisoč ljudi reče, da je splet poln bedarij- res je, se strinjam, ampak kaj, ko se ob toliko slikah nasmejim, ob vicih sprostim, pogledam kakšen šov, kjer mi ni treba razmišljati.. Zakaj bi morali biti moji možgani in telo non stop v pogonu? Je v tem, da si nekoliko lenoben in lahkotno, igrivo razpoložen res kaj slabega? Je res pomembno le družbeno koristno delo? Kaj pa zame koristno ne-delo? Po njem se namreč počutim super in lažje delam, sem vsekakor bolj učinkovita.

Med mojimi odmori grem večkrat na kavo s kakšno kolegico, rada pobrskam po trgovinah, kakšen dan dooolgo spim in ponoči bedim in kaj berem, razmišljam... Planiram, da bom šla kmalu za nekaj dni na kakšen izletek, kar sredi vseh obveznosti, pa naj jih bo še toliko- bom pač prej naredila več in nato odšla. Čemu bi čakala na poletje, saj zadnja leta itak ugotavljam, da mi bolj paše pomlad, ko se vse prebuja, ki v sebi nosi naboj nečesa novega, svežega začetka... In tudi zima je lahko lepa, tudi plundraste ulice niso ovira, da si ne bi vsak dan privoščila vsaj mini oddih- npr. zeleni čaj v super čajnici v mestu, premražen sprehod, ki pa me napolni s kisikom in novo voljo. Čeprav moram domov in me čaka kar nekaj dela, si vse to redno privoščim.

Zame je pravi mini dopust, ko se usedem na klopico v parku in opazujem mimoidoče, ko si privoščim odličen piškot iz ogromne vrečke rojstnodnevnih piškotov, ki jih je zame spekla moja draga prijateljica, hvala in veš kdo si :)), ko pokličem dragega v službo, toliko da ga na kratko slišim in takrat res ne razmišljam o tem, da me čaka še statistična tabela za urejanje podatkov :). To bo prišlo na vrsto kasneje :)!

Trudim se, da ne delam več take ostre ločnice med 'delom' in dopustom, med študijem in dopustom, ampak da si vsak dan dovolim malo lenariti, malo sanjariti, malo odložiti beležko polno obveznosti, se zazreti čez okno in občudovati modro nebo. Delo lahko počaka, če pa bo pritisnilo name, mu bom pač posvetila kakšno minuto ali uro več :). Sicer pa- vse je lahko le besedna igra: Če delu rečem dopust, zveni drugače in tudi oddaja drugačno energijo, kajne :)?

Dopust pomeni, kot razumem jaz, da si nekaj DOPUSTIŠ- zakaj si ne bi vsak dan dopustila uživati in se odklopiti?

Kako pa si vi popestrite dneve?