Tuesday, January 21, 2014

Popolna kariera in postava: Res šteje le to?!


Zadnje čase se mi zdi, da ljudje zelo poudarjamo ambicioznost, vsestransko nadarjenost, delovno storilnost, uspešnost ipd. Obstajajo številni tečaji, izobraževanja, ki poudarjajo te tematike, ki se osredotočajo na to, kako se predstaviti delodajalcem, kako se naučiti hitrega branja, kako narediti čim več v čim krajšem času, kako planirati življenje... Beremo tudi nasvete o tem, kako v čim krajšem času izoblikovati telo, kako se čim hitreje ozdraviti, npr. s pomočjo čudežnih farmacevtskih izumov, zaradi katerih gremo lahko še hitreje v službo itd. Opažam celo, da sem včasih nekoliko nejevoljna, ker sem prehlajena dlje časa, kot sem menila da bom, ravno te dni se mi je to zgodilo...

Zakaj? Ker se moram nujno učiti, ker imam obveznosti, ker jaz pa res nimam časa dolgo ležati doma.. Vem, kaotično napisano.. Kaj imajo sploh skupnega omenjeni nasveti o grajenju kariere, na drugi strani pa članki o tem, kako pospešiti zdravljenje, hujšanje, izoblikovanje mišic ipd.? Skupno jim je, da vse to poveličuje človeško motivacijo, usmerjenost v to, da bi bili boljši, čim hitreje spet zdravi, močnejši, da bi izoblikovali boljše telo, se naučili več, spoznali več., imeli več.. Da bi posedovali več informacij, obvladali več, znali pokazati več, dali še več od sebe! Da bi bili čim bolj učinkoviti, skorajda popolni!

Sem precej radoveden človek, zanimajo me različne stvari, vse od pisanja, knjig, filmov, psihoanalize, psihologije, športa, potovanj, druženja, glasbe, miksanja glasbe, petja, zadnje čase me mika tudi fotografija, itd., Ampak čutim, da sem najsrečnejša takrat, ko si dovolim delati napake in ko se tudi umirim in kakšen dan čisto 'zabluzim'. In ko si dovolim biti bolana in odležati toliko, kolikor je potrebno!

Ko od sebe ne zahtevam le uspehov, ko se ne obremenjujem, če nimam tipi topi postavice, najbolj samosvoja in umirjena sem, ko sem osrediščena. To bi opisala kot nekakšno ravnovesje med zavedanjem, da se trudim, da sem aktivna, da nekaj počnem: tako možgansko kot telesno, saj rada migam, ter med zavedanjem oz. bolj občutenjem, da se ne mudi. In da je ok, če kdaj počivam, le razmišljam, pogledam dober film ali ne naredim ničesar.

Zakaj bi v življenju hitela na vso moč, pri tem pa mimogrede pozabila uživati na poti do tja? Na poti do česa? Do uspehov, samih super dosežkov, ki jih moram še okusiti, odkljukati? Še zdaleč ne. Bodo uspehi in neuspehi, bolj pomembno se mi zdi, kaj vse se zgodi na tej individualni poti življenja vsakega od nas. Koga bomo spoznali, česa se naučili o sebi in drugih? In zgolj s storilno usmerjenostjo, vročičnim planiranjem, obsedenostjo z moderno tehnologijo, s popolnostjo, bomo po krivici zanemarili čudovito človeško nepopolnost, lenobnost, napake, ki so prav tako del nas. Ne zagovarjam bluzenja, v smislu zdaj pa bomo samo filozofirali, se čohali po riti in ostali doma. Ampak zakaj te 'storilnosti', delavnosti ne bi prilagodili svojim potrebam in željam, in NE obratno??

V minulem letu sem namreč odkrila, da ja:  mi je pomembno, da odkrijem, kaj želim početi v življenju, da preizkusim čim več stvari. Ampak zato, ker JAZ tako čutim. Ne čutim pa potrebe po znanju desetih jezikov, po vitkih stegnih, po znanju hitrega tipkanja... Trenutno ne! Prav tako me žal ne zanima programiranje, čeprav se zdaj to 'išče', in prav tako ne bom prodajala v trgovini.. Žal, to nisem jaz! Znati več, dati več... Zakaj bi to pomenilo izgubiti več sebe?! In pa: tudi lenobnost je po mojem mnenju nujna in je celo predpogoj zdravja in boljše storilnosti!

2 comments:

  1. Kako se pa vidim tukaj noter (: Tudi jaz sem prehlajena in ker sem trenutno redno trenirala in bila vesela, ker sem to delala z veseljem in redno ter ker so se pokazale spremembe.. In potem prehlad in sem prvo mislila, da bo trajalo manj časa.. zdaj pa bo že skoraj en teden.. In en teden tudi ko nisem telovadila in mi ni fajn.. Ampak sem se sprijaznila in zdaj malo poležavam, tu pa tam kaj naredim.. Ampak mislim, da sem rabila ravno to... Tako da resnično rabimo uspehe in neuspehe.. Super objava, sem se našla v njej...

    ReplyDelete
  2. Hvala Evelina, da si delila to izkušnjo :)! Ja, tudi jaz sem bila kar nejevoljna, meni se prehlad vleče že skoraj 14 dni, pa na začetku tudi dober teden nisem športirala, nisem mogla niti na sprehod, ampak, ko pa sem spustila to od sebe, sem spoznala, da je okrevanje nujno in da me prehitevanje ne bo nikamor pripeljalo.. :)..

    ReplyDelete