Friday, November 22, 2013

Lahko pregorim, čeprav uživam v tem, kar počnem?!



Danes pa ena osebna tema, ki neposredno izhaja iz dogajanja v mojem življenju v zadnjih nekaj tednih. Vpisala sem se namreč na magisterij Družinskih in zakonskih študij, pri tem neizmerno uživam, vsak dan spoznam kaj novega o sebi in na sploh širim obzorja. Študij pa je čustveno zelo intenziven in nemalokrat naporen, saj obravnavamo teme, ki se me zelo dotaknejo. Govorimo o družini, o odnosih med partnerjema, o otrocih, skratka, ob tem se velikokrat spomnim na svoje lastne izkušnje.

Na začetku študija sem sebi, vsem prijateljem in družini zatrjevala, da se bom prepustila in videla, kaj bo. Če me bo študij pritegnil, če se bom našla v tem, bom nadaljevala, sicer pa bom sledila svojemu srcu in videla, kaj bo nastalo iz te moje odločitve. V vsakem primeru pa verjamem, da bo to nepozabna in bogata izkušnja!

Ampak ja, seveda je privrela na plan moja perfekcionistična narava, občutek, da moram, če sem se že vpisala, vse narediti popolno in TAKOJ! Sploh, ker me je tako potegnilo v študij, da sem skorajda pozabila jesti in piti in sem imela misli 24 ur na dan naravnane le na faks! Takoj sem se lotila pisanja nujnih poročil, čeprav bi lahko kdaj počakala kakšen dan in si dopustila, da se najprej navadim na nov bioritem in obveznosti, kajti študijskih nisem imela že cca. 3 leta.  Poleg tega sem čedalje slabše spala in bila ves čas v nekem napetem krču.

Pričakovala sem, da se bom že nekako navadila in kar nekako potlačila številne občutke ob tej spremembi. Bilo me je strah, bila sem panična, kako bom zmogla, čutila sem ogromno tesnobe, da kaj bo, če mi spodleti. Poleg tega imam občutek, da je to take vrste študij, da tekom njega pravzaprav terapiraš samega sebe, saj odkrivaš svojo preteklost, tudi zakopana čustva in svoj družinski izvor.

In takoj sem želela v svoj novi, polno zasedeni urnik, vnesti še čas za telovadbo, zato sem bila večkrat žalostna, ker mi ni uspelo športirati, saj sem se počutila, kot da nisem dovolj organizirana, da bi v urnik vnesla tudi to. In ne sčasoma, hotela sem TAKOJ. Kajti, če sem že začela, je treba takoj v akcijo in biti učinkovit, kajne?! Ker drugače bo kaj, se mi bo res podrl svet?!

In kaj se je sčasoma zgodilo? Ker sem štartala s šesto, namesto s prvo prestavo, sem malo prekurila... Na plan so spet privrele nekatere stare zdravstvene, hormonske in presnovne težave, kar na enkrat me je začelo še malo boleti uho, (haha, pa še simbolno, ker je zadnje čase na polno poslušalo, se koncentriralo na predavanjih), pa malo glava, malo se mi je zamašil nos.. skratka, malo sem se upočasnila.

Očitno mi je telo samo sporočalo, kar sicer naredi vedno, da je sedaj prava odločitev za TIME OUT!

To ne pomeni, da bom sedaj lenarila cele dneve, ne bom pa več toliko naprezala svoje živčke, v smislu obremenjevanja in stremenja k temu, da bi bila popolna. Nisem in nikoli ne bom, zato sem se odločila, da se ne bom primerjala preveč z drugimi, saj ima vsak svoj ritem, svoj način pristopa do študija in življenja na sploh. Iskala bom rešitve in pristope, ki ustrezajo meni!

Spoznala sem, da sem veliko bolj učinkovita, če sem srečna in spočita, če najdem neko ravnovesje v tem kar počnem, tako da bom verjetno poiskala kakšne dihalne vaje, si zavrtela meditativno glasbo in si predvsem dopustila, da si dam čas, da se navadim. Da se privadim spremembam, ki niso tako majhne, kot sem sprva mislila, niso nekaj, kar bi lahko sprejel in dojel čez noč, ampak gre za proces.

Če mi bo kaj spodletelo, mi ne bo lahko pri srcu, priznam, ampak ne bo konec sveta, ker mi je veliko pomembnejše zdravje, osebno zadovoljstvo in užitek v tem, da počasi, a vztrajno, spoznavam, kdo sem in kaj me v življenju veseli.