Thursday, October 31, 2013

Lastna hvala se pod mizo vala!? ALI : Zakaj nas je strah pohvaliti samega sebe?



Hm, kolikokrat pohvalite sami sebe? Na glas, pred vsemi, ali pa vsaj na tiho, med razmišljanjem, vendar nič manj iskreno, srečno in ponosno? Ali menite, da je to, da nekdo pohvali samega sebe, egoistično, grdo, da se ta oseba hvalisa in ni lepo, če ni skromna? Ja, prevečkrat, sploh Slovenci, po mojem mnenju, lastno pohvalo enačimo z arogantnostjo, samovšečnostjo, pomanjkanjem skromnosti, ponižnosti... uf, še bi lahko naštevala... Se ne strinjam!

Zame je ključnega pomena vprašanje, ali smo ljudje, v tistem trenutku, ko sami sebe pohvalimo, pozitivno ali negativno nastrojeni do drugih?! Kajti če priznamo, da smo veseli, ponosni nase, ker smo npr. uspešno diplomirali in se uspešno vpisali na magisterij (na to sem ponosna, ja, kar povem in priznam, da sem vesela, da sem pričela z magisterijem in ponosna na ta uspeh!), ali ob tem morda tudi ponižujoče gledamo na druge?

Kaj storimo, ali rečemo, ob tem, ko pohvalimo sami sebe, ni tako nepomembno, vsaj zame ne! Ni mi torej všeč, če se zna nekdo pohvaliti le tako, da se povzdiguje nad druge in poudarja, kako so vsi drugi slabši! (To je zame pokazatelj nizke samozavesti!!) V kolikor pa oseba pohvali sebe in tudi o drugih ob tej priložnosti pove kaj lepega, je to zame nekaj povsem drugega, prav tako, če pač pohvali le sebe in drugih sploh ne omenja- povsem pošteno in pravilno! Kajti zakaj bi morali ob tem, ko se pohvalimo, priznamo, da smo ponosni, veseli za sebe, sploh primerjati sebe z drugimi?!

Pohvala bi morala biti, po mojem, predvsem intimni, praznični trenutek, ki ga namenimo sami sebi, ter ga sicer lahko proslavimo z nam pomembnimi drugimi ljudmi, ki se znajo veseliti skupaj z nami in nas ceniti, vendar pa smo v središču te sreče mi sami! Primerjanje z drugimi, samo zato, da bi bila naša pohvala slajša, torej ni potrebno! Primerjajmo se rajši sami s sabo, s tem kje smo bili nekoč in kam smo že prišli, kaj smo dosegli, ter cenimo sami sebe, proslavimo svoje uspehe!

Kajti, zakaj bi proslavljali le pomembne dosežke, dogodke... drugih- naših znancev, partnerjev, prijateljev? Zakaj bi le takrat, ko slavi nekdo drug, občutili evforijo, nase pa redno pozabljali in zamahnili z roko, češ da mi pa res nismo nič posebnega dosegli ali celo, da mi pa pač nismo posebni?!

In pa predvsem: zakaj bi se pohvalili, bili veseli, le, kadar nam uspe nekaj, kar je družbeno zaželeno, je po godu družbi: npr. ko diplomiramo, ko dobimo otroka, ko začnemo delati... Zakaj se ne bi pohvalili kar vsak dan, sami sebe večkrat na dan, in bolj pogumno, brez strahu, tudi pred drugimi, zgolj zato, ker se dobro počutimo, ker smo zadovoljni in srečni s sabo?! Ker smo končno spletli kito, z izdelavo katere se mučimo že od osnovne šole, ker dobro kuhamo, ker smo pretekli 8 km, medtem ko nekoč nismo mignili z ritjo, ker lepo pojemo, ker znamo poslušati... in še in še!!

Bi vas prijateljica gledala postrani, če bi ji na kavi rekli: 'Tako sem ponosna, da sem trdna oseba, marsikaj sem prestala, res sem srečna, da sem, kar sem' ? Ali, če bi staršem dejali: ' Trenutno še ne vem, kaj bom počela v življenju in kako bom dobila službo, ampak res sem ponosna nase, v tem letu sem spoznala marsikaj o sebi in svojih željah.'

Bi vas čudno gledali in si šušljali, da ste očitno malo premaknjeni in napihnjeni od samohvale ? Pa naj vas sodijo :D!

ps: Lastna hvala se pod mizo vala?! Ja od veselja, ker uživa v trenutku ponosa :D! Drznimo si biti ponosni nase!







2 comments:

  1. Super napisano. Se zelo strinjam s teboj. Sama se nisem znala ravno velikokrat pohvalit. Zdaj se na srečo znam. Čeprav še vedno včasih, ko bi bilo potrebno kako lepo povedano hvalo sama sebi namenit, sem skromna. Ampak napredujem... Če gledam sebe iz OS do zdaj.. Ooo, še kako napredujem :D In prav je tako da napredujemo. Saj vsak je najbrž v nekaj letih z zrelostjo nekaj naredil na kar mora bit ponosen in prav je da se to pove. Hujše je če ne najdeš ničesar, ker potem je to znak, da si obstal.

    ReplyDelete
  2. Ja se strinjam, da z leti nekako krepimo to samozavest, pa da ravno z leti pridejo določene stvari, poteze, dejanja, ki jih lahko izpostavimo kot tiste, na katere smo ponosni.. se mi pa zdi pomembno, da se ne pohvalimo le ob nekih dosežkih, ampak da smo ponosni tudi na to, kar smo:)

    ReplyDelete