Friday, September 20, 2013

Kdo je pravi prijatelj?



Kaj vam pomenijo vaši prijatelji? Predvsem pa- zakaj jih dojemate kot svoje prijatelje? Po čem se ločijo od ljudi, ki jih imate le za znance, kolege, ali pa od sorodnikov, s katerimi se sicer dobro razumete, vendar jih ne bi ravno označili za prijatelje? Pravzaprav sem prepričana, da ni ene same definicije prijateljstva, s katero bi se strinjal prav vsakdo od nas.

Nekdo bo za prijatelja označil človeka, s katerim ima skupne interese, osebnostne značilnosti, s katerim se rad druži, ker si je z njim, lahko po ciljih in morda tudi obnašanju, precej podoben. Nekateri ljudje pa so drug drugemu kot dan in noč, po karakterju povsem različni, ubrali so drugačno življenjsko pot, povsem raznolike kariere in imajo drugačne hobije, pa so vendarle odlični prijatelji ter se drug od drugega, ravno zaradi drugačnosti, marsikaj naučijo.

Za nekoga je pravi prijatelj nekdo, ki vedno hvali, se strinja in vedno podpira njegove ideje in mnenja. Marsikdo pa bolj ceni tisto osebo, ki mu pove, kar mu gre, ki jasno pokaže, da se ne strinja z njim in ga vsake toliko prijazno 'brcne v rit', ter mu nikakor ne piha na dušo zgolj zato, ker sta prijatelja.

Kaj pa trajanje prijateljstva? Je nekdo, s katerim ste se odlično ujeli, vendar ste ga poznali le nekaj tednov, bil vaš prijatelj, ali je le oseba, ki ste jo pač spoznali, vendar, ker sedaj nista več v stikih, je pač ne morete prištevati med prijatelje? Zakaj pa ne? Sama sem prepričana, da prijateljstva niso nujno romantično večna, niso nujno vseživljenjska. Tudi nekdo, ki smo ga poznali le nekaj dni, tednov, let, ter se z njim in ob njem imeli lepo, je bil v tistem obdobju lahko naš pravi prijatelj. Četudi dandanes z njim nimamo ničesar več, četudi smo se morda celo grdo razšli, pa vendar- bil je prijatelj, od katerega smo se lahko marsikaj naučili.

Ne strinjam se s trditvijo, da zgolj pravi prijatelji ostanejo v našem življenju. Povsem mogoče je, da je bila oseba, s katero smo prijateljevali krajši čas, a se zaradi spleta okoliščin ne vidimo več, boljši prijatelj, kot nekdo, ki je že dolga leta prisoten v našem življenju, vendar pa čutimo, da naš odnos ni bil več to, kar je bil.

Tudi sama pogostost videvanja s prijatelji je nekaj, kar nam je po navadi precej pomembno pri določanju, kdo je naš prijatelj. Če se videvamo na dnevni, ali vsaj tedenski, ravni ga dojemamo kot dobrega prijatelja, če pa se vidimo le nekajkrat na mesec ali celo leto, pa je za nas to bolj kolega ali znanec? Zakaj le? Osebno mi je pomembnejša kvaliteta odnosov kot kvantiteta. To, da prijatelja dolgo ne vidimo, ne pomeni, da ga ne pogrešamo, da njemu, ali nam, ni mar za ta odnos, da ne razmišlja o nas, ampak vmes živimo svoje življenje, ko pa se spet snidemo, uživamo v družbi drug drugega. Tako vsaj jaz gledam na to :)!

Kakšne osebnostne lastnosti mora imeti po vašem mnenju nekdo, ki ga označite za prijatelja? Mora biti podoben ali celo enak vam?

Če pogledam na moja prijateljstva, so zelo različna, te osebe so si karakterno raznolike med seboj, z nekaterimi prijateljujem že od osnovne šole, nekatere sem spoznala šele pred nekaj meseci ali slabim letom. Spet za nekatere ljudi pa čutim, da bi v prihodnosti morda lahko prijateljevala z njimi.

Predvsem pa: Ne obremenjujem se več z ocenjevanjem, kdo je moj pravi prijatelj ali ne, saj to sčasoma pokažejo sami: s svojimi dejanji,  s tem, ali jim je ob meni lepo, predvsem pa mi je pomembna energija: prijatelj je zame nekdo, od katerega se vrnem izpopolnjena :)!

Skupno vsem mojim prijateljem pa je: 

- ob njih  sem sproščena (oziroma počasi postajam sproščena, ob tistih, ki jih še ne poznam tako dolgo, saj sem dokaj sramežljiva oseba:)) in JAZ sem ob njih res JAZ

- čutim, da me osebno bogatijo in da ob njih rastem in širim obzorja

- zaradi njih sem še bolj radovedna in še bolj obožujem življenje

- ne obsojajo mojih dejanj, četudi se z njimi ne strinjajo

- povedo svoja mnenja, vendar me ne silijo, naj jh upoštevam, saj vedo, da niso v mojih čevljih

- ko me poslušajo,  me zares poslušajo in gledajo v oči

- v sebi imajo nekaj, zaradi česar se odprem in spregovorim