Friday, July 19, 2013

ČUSTVA- 3. del- ŽALOST


Že kar dolgo nisem pisala- ne zato, ker bi imela premalo časa, mislim, da je to vedno le nek priročen izgovor, za katerim pa se dejansko skrivajo pravi vzroki, ampak ker sem razmišljala, ker sem zaključevala določene stvari, projekte, in pričela z novimi. Tako osebne projekte kot karierne. Ob vsakem zaključku sem se počutila nekoliko žalostno.

Tudi ko sem končala kakšen odnos, čeprav sem s tem dejansko zavarovala sebe in čutim, da sem se navsezadnje odločila prav, in tudi, ko sem zaključila uspešen prostovoljni projekt in se od kolegic poslovila s solzami sreče v očeh. Ob tej priložnosti sem bila seveda ponosna, vesela, a hkrati tudi vsaj otožna, če ne že žalostna. Osebno otožnost dojemam kot manj intenzivno obliko žalosti, kot neko obžalovanje, ki pa ni tako zelo močno, da bi oviralo moj vsakdanjik, da bi okupiralo vse moje misli in me ohromilo.

Globja žalost pa me pesti ob trenutkih, ko sem globoko razočarana, ko me je zelo strah nečesa, po navadi neuspeha, ko se čutim prizadeto zaradi nečesa, skratka, ko se nekaj ne izide tako, kot sem pričakovala in upala. Žalost bi torej lahko definirala kot nek občutek izgube, vsa jaz jo tako doživljam, ki nastopi ob zavedanju, da se nam določene želje niso izpolnile, da določene osebe niso takšne, za kakršne smo jih imeli, ko nam nekaj, za kar smo se res trudili, ne uspe itd.

Skratka gre za nek občutek nemoči, izgube kontrole nad situacijo, lahko se počutimo kot žrtev, vedno pa gre za čustvo, ki nam jemlje energijo. Žalost, z razliko od jeze, ni čustvo akcije, navadno nas, vsaj v prvih trenutkih, ne usmerja v neko aktivno delovanje, ampak bolj v razmišljanje, analiziranje. Mene žalost popelje tudi do obujanja spominov, v tem smislu je pri meni pogosto nostalgično obarvana.

Žalost je lahko tudi grenko-sladka, sploh ob odločitvah, za katere čutimo, se zavedamo, da so bile nujne in smo z njimi sicer naredili marsikaj dobrega zase, vendar pa ob njih vseeno čutimo neko izgubo, obžalovanje. Ampak zakaj smo žalostni, če pa smo npr. razdrli nefunkcionalen prijateljski odnos, partnersko zvezo, ki nas ni osrečevala, če smo se zapustili mesto, kjer za nas ni perspektive, ter se preselili drugam? Zakaj občutimo žalost, če pa vemo, da je bil to pravi korak? Zato, ker gre še vedno za občutek izgube: varnosti, nečesa kar smo bili vajeni (četudi nas ni osrečevalo, četudi ni bilo najboljše za nas), nečesa, kar smo poznali in smo imeli občutek, da to lahko vsaj delno kontroliramo, se v tem znajdemo.

Žalost pa je seveda povezana tudi z drugimi čustvi, ki sem jih že omenila: s strahom, lahko tudi z jezo, z občutkom apatije oz. brezbrižnosti (o tem prihodnjič). Žalost doživljamo tudi fizično: navadno takrat govorimo bolj počasi, počasneje se premikamo, govorimo s tišjim, 'počenim' glasom, sploh če smo na robu solz, lahko nas stiska v grlu, želodcu.

Kako pa se soočiti z žalostjo? Mislim, da je pomembno predvsem to, da je ne skušamo zajeziti, torej potlačiti, ampak je prav, da si jo priznamo in da vemo, da je povsem v redu, če smo žalostni, saj nam vsako čustvo nekaj sporoča. Vprašajmo se, zakaj smo žalostni, če je denimo razlog bolj prikrit in ne zelo očiten. Dopustimo si žalovati, a vmes počnimo stvari, ki nas veselijo, ki nas spravijo v vsaj malce boljše razpoloženje. Ampak šele takrat, ko bomo pripravljeni, saj tudi žalost zahteva svoj čas.

Kako pa se z žalostjo soočate vi? Sami ali s pomočjo pogovorov z drugimi?