Thursday, May 16, 2013

Koliko se zares poslušamo?



Ali poslušate, kaj vam govori telo, ko vam je slabo, vas npr. črviči ali imate občutek, da v želodcu nosite kamne? Je to le kazen za preobilno večerjo, ali pa je pekoča kislina opozorilno znamenje, da nekaj ni v redu in da bi bilo boljše, če bi analizirali kaj in to spremenili? Zakaj se, ko smo jezni, počutimo slabo: zbadanje v želodcu, slabost, stiskanje pri srcu, nenadna utrujenost? Ker nam vso telo sporoča, da trenutna situacija ni zaželena, da se ne želimo tako počutiti in da to ni naše naravno stanje, ki naj bi bilo zadovoljno, srečno in umirjeno.

Mogoče te znake, da smo jezni, žalostni, prestrašeni, še nekako prepoznamo, vsaj ko so očitni, ko so zelo močni, ali če so se nam pojavljali že prej. In pa tudi, ko smo v nekem dialogu in naše telo reagira ob neki določeni temi pogovora, npr. če se ne strinjamo, nam srce začne hitreje razbijati, začnemo se potiti, tresti, ko skušamo prepričati sogovornika. Kaj pa, kadar te znaki niso tako očitno telesni, ali pa so zamaskirani v kaj drugega? Kaj pa utrujenost, gre res za spomladansko utrujenost? Zakaj smo utrujeni? Je morda lahko kriva napačna hrana ali premalo gibanja? Ste kdaj analizirali, zakaj se zbujate utrujeni, prevetrili svoj urnik in način življenja in razmišljanja ter pomislili, kaj bi lahko bilo narobe? Ali pa ste utrujenost sprejeli za nekaj samoumevnega, ker je trenutno pač tak letni čas, prehod iz dolge zime v precej toplo pomlad in se vam zdi nekako logično, da boste to začutili kot utrujenost in apatičnost?

Kaj pa ko ste srečni, se takrat vprašate, zakaj ste srečni? Redkokdaj se vsi sprašujemo o tem, zakaj smo srečni, ko smo, ter analiziramo svoje počutje v tistem trenutku. Le zakaj? Kajti, če bi večkrat analizirali, kako se počutimo, ko smo najbolj zadovoljni, pomirjeni, prijetno vznemirjeni, srečni, izpolnjeni, bi lahko lažje odkrili, kaj je tisto, kar nas privede do tega in to potem tudi čim pogosteje izvajali. Če smo srečni ko se dobimo z dolgoletno prijateljico, to očitno nakazuje, da nas njena družba spravlja v dobro voljo, stik z njo. Če uživamo in se povsem umirimo ob branju knjige ali sedenju v tišini, če nam je ob tem lepo, zakaj si to privoščimo tako redko, le ob 'posebnih' priložnostih ali le redkokdaj? Najpogosteje takrat, ko smo že tako pod stresom in natempirani, da se prav prisilimo, da si vzamemo nekaj trenutkov zase. Zakaj le trenutkov in zakaj le takrat?

Zakaj si takšnih stvari, družbe ljudi, ali misli, ne privoščimo VSAK dan, zakaj se zanje ne ODLOČIMO in jih skušamo obuditi, izvesti ipd., ne le kadar se že slabo počutimo, ampak na dnevni, ali vsaj nekajkrat tedenski ravni? Zato ker menimo, da je čisto ok, če se večino dni počutimo solidno, zadovoljivo in popolno srečo jemljemo za redko dragocenost, s katero je treba varčevati in se nam zdi redko dosegljiva? Kdo to pravi? Mi sami seveda! Zakaj smo tako kruti do sebe in si ne privoščimo najboljše?

Se poslušate tekom dneva, ali pa gre dan mimo, ne da bi se vprašali vmes, kako se počutite, ali vam kaj manjka? Ja, sami sebe! Na izobraževanjih v okviru Praktika so nam dali misliti, ko so nam rekli, da kar naprej sprašujemo druge o njihovem počutju, ne pa samih sebe, pa ravno sebe bi morali!

Pa ne le o počutju, tudi o mislih- analizirajmo svoje misli in če so neprijetne, skušajmo najti rešitev!

No comments:

Post a Comment