Thursday, May 9, 2013

Ali znamo poslušati- druge in sebe?




Danes pa o temi, katere smo se že večkrat dotaknili v okviru izobraževanja na Praktiku, na Inštitutu za osebnostni razvoj Maribor, ter o kateri smo kar podrobno spregovorili tudi med usposabljanjem na prostovoljni projekt Išče se osebnost. Tam se namreč ukvarjamo tudi s pripravami na intervjuvanje, tako znancev, kot tudi strokovnjakov. Morda se sliši enostavno. Sestaviš vprašanja, postaviš, vklopiš diktafon in doma prepišeš intervju. Pa ni čisto tako. Kajti tudi, če nam izvajanje intervjujev ne povzroča preglavic, da denimo nimamo nobene treme, jaz jo imam kar precej, ter se dobro pripravimo, to še ne pomeni, da bomo intervjuvanca res kvalitetno poslušati. Ker poslušanje ne pomeni le tega, kar sem tudi jaz mislila dolgo časa: da pač čim bolj pozorno prisluhnimo in počakamo na to, da sogovornik odgovori našemu vprašanju.

Šlo naj bi nekako takole: Slišimo nek odgovor, ga zapišemo, če npr. delamo intervju, ali pa pač registriramo, kaj nam je oseba povedala in nato smo spet mi na vrsti za govorjenje, podajo mnenja ali česar koli pač že, torej deljenja ustne informacije. Pa res SLIŠIMO, kaj nam imajo za povedati ljudje nasproti nas? Ne glede na to, ali imamo opravka s strokovnjaki, s sodelavci, s partnerjem, očetom, mamo, bratom, znancem itd.? Ker že večkrat se mi je zgodilo, da sem bila npr. zelo utrujena, ali pa sem bila z mislimi povsem drugje in sem sogovorniku, le prikimavala, ali pa v svoji glavi že vmes, tekom njegovega govorjenja, sestavljala svoj odgovor. 

Torej sem že tuhtala, kaj mu bom rekla, možgani so mi zalaufali sto na uro... mogoče se zdi, da je to pozorno poslušanje, da torej čim prej začnemo snovati najprimernejši odgovor: npr. mnenje, nasvet, informacijo, ki jo bomo, kot ping pong žogico, vrnili sogovorniku. Ampak v tem primeru smo osredotočeni le nase: na to, kaj nam pomenijo sogovornikove besede, ter, kaj hitro se lahko to zgodi,  namesto da bi pozorno poslušali, si že ustvarimo neka svoja pričakovanja, predvidevanja o tem, kaj točno ima ta oseba, ko nam to govori, v mislih.

Nepozorno poslušanje pa ni le preveč zagreto sestavljanje odgovorov v glavi, medtem ko sogovornik še vedno govori, torej še ni niti končal, ampak tudi neskoncetrirano poslušanje. Priznam, velikokrat sem počela prav to, sicer nehote, pa vendarle: npr. sedela sem pred računalnikom in delala, hkrati pa mi je fant, ki je bil z mano v sobi, nekaj govoril... čeprav sem ga poslušala, pa nisem bila 100% pri pogovoru, večkrat me je tudi zasačil, da mi je pol informacij ušlo mimo ali da sem vse skupaj razumela povsem narobe.

To se mi zdi precej nefer do obeh: sogovornika, ki nam nekaj želi sporočiti in navsezadnje tudi do nas samih, ker s tem ne dopustimo samemu sebi, da bi s pomočjo kvalitetnega pogovora ustvarjali boljše odnose. Šele sedaj postajam vse bolj pazljiva na kvalitetno poslušanje: to pomeni, da v obzir vzamemo vse: smo pozorni na sogovornikovo mimiko obraza, kretnje, grimase, (ki lahko povedo že ogromno o njegovem razpoloženju, o energiji, namenih itd..) ter seveda na samo vsebino.

Vmes, med pogovorom, lahko postavljamo vprašanja kot so: Torej, če sem prav razumela, si želela povedati da....? Če česa ne razumemo vprašamo: Npr. Mi lahko prosim še enkrat pojasniš, kaj točno si mislila s tem? Ipd.

Kaj pa če nam do pogovora sploh ni? Povejmo to! Boljše je priznati, da smo utrujeni, da želimo tišino in čas zase, kot pa pristati na klepet ali celo na zaupen pogovor, ter se vmes odklopiti, vklopiti svoj avtopilot in le kimati, saj od tega ne bomo imeli ničesar.


O poslušanju sebe pa drugič :)

No comments:

Post a Comment