Wednesday, May 29, 2013

Ljudje okrog nas so lekcija našega življenja!



Ste se kdaj zalotili, da vas pri drugih ljudeh moti tisto- npr. določene osebnostne lastnosti, dejanja, besede, celo kretnje, mimika- za kar ste sčasoma, morda zahvaljujoč lastni analizi ali pa oceni nekoga drugega, spoznali, da je to značilno, vsaj v določeni meri, tudi za vas same?

En banalen primer: Ste imeli kdaj v življenju znanko, npr. sosedo ali sodelavko, katere vtikanje v življenja drugih vam je šlo na živce, potem pa ste se nekoč zalotili, da vi pravzaprav počnete podobno: da pogosto, skorajda nezavedno, in s kančkom zlobe komentirate svoje nestrinjanje z življenjem drugih? Morda pa ste to spoznali šele, ko vam je nekdo to očital?

Vsekakor se strinjam s pregovorom: Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si!

Mene neko obnašanje ali komentar pogosto zmoti zato,  ker me podzavestno opomni na nekaj pri meni sami- mi nastavi ogledalo, kar pa ni najbolj prijetno. Tako me določena pikra opazka, posmehljiv izraz in odrezavo vedenje opomnijo na nekaj, s čimer sama pri sebi nisem najbolj zadovoljna.

Kaj pa ne le specifični komentarji in vedenja ljudi, ampak tudi oni v celoti, - z vsemi svojimi značilnostmi, življenjsko zgodbo in osebnostjo- kdo so ljudje, ki nas obdajajo? Ne le družina, saj te ne moremo zbirati, čeprav obstaja zanimivo prepričanje, v kolikor verjamete v življenje pred življenjem, da smo si tudi starše, v času pred svojim obstojem, izbrali sami, ter da smo izbrali prav takšne, kot jih potrebujemo za naše življenjske lekcije.

Kaj pa naši znanci, sodelavci, prijatelji, kolegi, kdo so ti ljudje? Nam gredo na živce, nas osrečujejo ali morda dolgočasijo? Jih jemljemo kot samoumevne, smo se sploh kdaj vprašali, zakaj so se življenjske poti prav teh oseb prekrižale z nami? So bile res naključne? Jaz sem mnenja, da je vsako poznanstvo z nekom lahko odlična šola, posebno, zakodirano, sporočilo, ki nam lahko pomaga postati boljša in srečnejša oseba.

Obdajajo nas namreč takšni ljudje, kot jih privlačimo, kot jih v nekem trenutku rabimo ob sebi, glede na to, kaj v tistem obdobju potrebujemo za lastno spoznanje. Če so to nergači in nas to čudi, je to morda znak, da tudi sami izžarevamo preveč negativne energije in da ne privlačimo, ne vzbujamo zanimanja v drugačnih- v ljudeh, ki so ves čas nasmejani in optimistični.

Če smo v zvezi z nasilnim partnerjem in imamo tudi sicer občutek, da nas nihče ne spoštuje, je to morda pokazatelj, da se v resnici nimamo radi in smo na tiho prepričani, da si ne zaslužimo boljšega življenja.

Razmislimo, kdo so ljudje okoli nas in pa ne toliko o tem, kakšen je njihov odnos do nas, ampak kakšen človek postanemo MI v njihovi družbi? 

Smo ob njih res oseba, kakršna si želimo biti in ob njih čutimo pozitivno energijo, ali pa nas morda obkrožajo takšni ljudje, ki nam kažejo neprijetno ogledalo?Smo ob njih agresivni, užaljeni, žalostni? Kaj to pomeni- razmislimo, saj je to sporočilo, da moramo nekaj spremeniti!!!!

Thursday, May 16, 2013

Koliko se zares poslušamo?



Ali poslušate, kaj vam govori telo, ko vam je slabo, vas npr. črviči ali imate občutek, da v želodcu nosite kamne? Je to le kazen za preobilno večerjo, ali pa je pekoča kislina opozorilno znamenje, da nekaj ni v redu in da bi bilo boljše, če bi analizirali kaj in to spremenili? Zakaj se, ko smo jezni, počutimo slabo: zbadanje v želodcu, slabost, stiskanje pri srcu, nenadna utrujenost? Ker nam vso telo sporoča, da trenutna situacija ni zaželena, da se ne želimo tako počutiti in da to ni naše naravno stanje, ki naj bi bilo zadovoljno, srečno in umirjeno.

Mogoče te znake, da smo jezni, žalostni, prestrašeni, še nekako prepoznamo, vsaj ko so očitni, ko so zelo močni, ali če so se nam pojavljali že prej. In pa tudi, ko smo v nekem dialogu in naše telo reagira ob neki določeni temi pogovora, npr. če se ne strinjamo, nam srce začne hitreje razbijati, začnemo se potiti, tresti, ko skušamo prepričati sogovornika. Kaj pa, kadar te znaki niso tako očitno telesni, ali pa so zamaskirani v kaj drugega? Kaj pa utrujenost, gre res za spomladansko utrujenost? Zakaj smo utrujeni? Je morda lahko kriva napačna hrana ali premalo gibanja? Ste kdaj analizirali, zakaj se zbujate utrujeni, prevetrili svoj urnik in način življenja in razmišljanja ter pomislili, kaj bi lahko bilo narobe? Ali pa ste utrujenost sprejeli za nekaj samoumevnega, ker je trenutno pač tak letni čas, prehod iz dolge zime v precej toplo pomlad in se vam zdi nekako logično, da boste to začutili kot utrujenost in apatičnost?

Kaj pa ko ste srečni, se takrat vprašate, zakaj ste srečni? Redkokdaj se vsi sprašujemo o tem, zakaj smo srečni, ko smo, ter analiziramo svoje počutje v tistem trenutku. Le zakaj? Kajti, če bi večkrat analizirali, kako se počutimo, ko smo najbolj zadovoljni, pomirjeni, prijetno vznemirjeni, srečni, izpolnjeni, bi lahko lažje odkrili, kaj je tisto, kar nas privede do tega in to potem tudi čim pogosteje izvajali. Če smo srečni ko se dobimo z dolgoletno prijateljico, to očitno nakazuje, da nas njena družba spravlja v dobro voljo, stik z njo. Če uživamo in se povsem umirimo ob branju knjige ali sedenju v tišini, če nam je ob tem lepo, zakaj si to privoščimo tako redko, le ob 'posebnih' priložnostih ali le redkokdaj? Najpogosteje takrat, ko smo že tako pod stresom in natempirani, da se prav prisilimo, da si vzamemo nekaj trenutkov zase. Zakaj le trenutkov in zakaj le takrat?

Zakaj si takšnih stvari, družbe ljudi, ali misli, ne privoščimo VSAK dan, zakaj se zanje ne ODLOČIMO in jih skušamo obuditi, izvesti ipd., ne le kadar se že slabo počutimo, ampak na dnevni, ali vsaj nekajkrat tedenski ravni? Zato ker menimo, da je čisto ok, če se večino dni počutimo solidno, zadovoljivo in popolno srečo jemljemo za redko dragocenost, s katero je treba varčevati in se nam zdi redko dosegljiva? Kdo to pravi? Mi sami seveda! Zakaj smo tako kruti do sebe in si ne privoščimo najboljše?

Se poslušate tekom dneva, ali pa gre dan mimo, ne da bi se vprašali vmes, kako se počutite, ali vam kaj manjka? Ja, sami sebe! Na izobraževanjih v okviru Praktika so nam dali misliti, ko so nam rekli, da kar naprej sprašujemo druge o njihovem počutju, ne pa samih sebe, pa ravno sebe bi morali!

Pa ne le o počutju, tudi o mislih- analizirajmo svoje misli in če so neprijetne, skušajmo najti rešitev!

Thursday, May 9, 2013

Ali znamo poslušati- druge in sebe?




Danes pa o temi, katere smo se že večkrat dotaknili v okviru izobraževanja na Praktiku, na Inštitutu za osebnostni razvoj Maribor, ter o kateri smo kar podrobno spregovorili tudi med usposabljanjem na prostovoljni projekt Išče se osebnost. Tam se namreč ukvarjamo tudi s pripravami na intervjuvanje, tako znancev, kot tudi strokovnjakov. Morda se sliši enostavno. Sestaviš vprašanja, postaviš, vklopiš diktafon in doma prepišeš intervju. Pa ni čisto tako. Kajti tudi, če nam izvajanje intervjujev ne povzroča preglavic, da denimo nimamo nobene treme, jaz jo imam kar precej, ter se dobro pripravimo, to še ne pomeni, da bomo intervjuvanca res kvalitetno poslušati. Ker poslušanje ne pomeni le tega, kar sem tudi jaz mislila dolgo časa: da pač čim bolj pozorno prisluhnimo in počakamo na to, da sogovornik odgovori našemu vprašanju.

Šlo naj bi nekako takole: Slišimo nek odgovor, ga zapišemo, če npr. delamo intervju, ali pa pač registriramo, kaj nam je oseba povedala in nato smo spet mi na vrsti za govorjenje, podajo mnenja ali česar koli pač že, torej deljenja ustne informacije. Pa res SLIŠIMO, kaj nam imajo za povedati ljudje nasproti nas? Ne glede na to, ali imamo opravka s strokovnjaki, s sodelavci, s partnerjem, očetom, mamo, bratom, znancem itd.? Ker že večkrat se mi je zgodilo, da sem bila npr. zelo utrujena, ali pa sem bila z mislimi povsem drugje in sem sogovorniku, le prikimavala, ali pa v svoji glavi že vmes, tekom njegovega govorjenja, sestavljala svoj odgovor. 

Torej sem že tuhtala, kaj mu bom rekla, možgani so mi zalaufali sto na uro... mogoče se zdi, da je to pozorno poslušanje, da torej čim prej začnemo snovati najprimernejši odgovor: npr. mnenje, nasvet, informacijo, ki jo bomo, kot ping pong žogico, vrnili sogovorniku. Ampak v tem primeru smo osredotočeni le nase: na to, kaj nam pomenijo sogovornikove besede, ter, kaj hitro se lahko to zgodi,  namesto da bi pozorno poslušali, si že ustvarimo neka svoja pričakovanja, predvidevanja o tem, kaj točno ima ta oseba, ko nam to govori, v mislih.

Nepozorno poslušanje pa ni le preveč zagreto sestavljanje odgovorov v glavi, medtem ko sogovornik še vedno govori, torej še ni niti končal, ampak tudi neskoncetrirano poslušanje. Priznam, velikokrat sem počela prav to, sicer nehote, pa vendarle: npr. sedela sem pred računalnikom in delala, hkrati pa mi je fant, ki je bil z mano v sobi, nekaj govoril... čeprav sem ga poslušala, pa nisem bila 100% pri pogovoru, večkrat me je tudi zasačil, da mi je pol informacij ušlo mimo ali da sem vse skupaj razumela povsem narobe.

To se mi zdi precej nefer do obeh: sogovornika, ki nam nekaj želi sporočiti in navsezadnje tudi do nas samih, ker s tem ne dopustimo samemu sebi, da bi s pomočjo kvalitetnega pogovora ustvarjali boljše odnose. Šele sedaj postajam vse bolj pazljiva na kvalitetno poslušanje: to pomeni, da v obzir vzamemo vse: smo pozorni na sogovornikovo mimiko obraza, kretnje, grimase, (ki lahko povedo že ogromno o njegovem razpoloženju, o energiji, namenih itd..) ter seveda na samo vsebino.

Vmes, med pogovorom, lahko postavljamo vprašanja kot so: Torej, če sem prav razumela, si želela povedati da....? Če česa ne razumemo vprašamo: Npr. Mi lahko prosim še enkrat pojasniš, kaj točno si mislila s tem? Ipd.

Kaj pa če nam do pogovora sploh ni? Povejmo to! Boljše je priznati, da smo utrujeni, da želimo tišino in čas zase, kot pa pristati na klepet ali celo na zaupen pogovor, ter se vmes odklopiti, vklopiti svoj avtopilot in le kimati, saj od tega ne bomo imeli ničesar.


O poslušanju sebe pa drugič :)