Tuesday, April 2, 2013

Tesnoba- Kako jo doživljam? 1. del



Tesnoba- doživljam jo kot nek občutek nezadovoljstva, kot da me nekaj tišči navzdol, kot črn oblak, ki se naseli v moji duši... ampak, sčasoma mine,.. včasih vem zakaj, ker se jo namenoma lotim premagovati, npr. s sproščanjem, pogovorom, odmikom od situacije, včasih pa na videz mine sama od sebe.. včasih celo le zato, ker po dolgem času npr. posije sonce, ker se spomnim na kaj lepega, veselega, ker zagledam nekaj, kar me nasmeji ipd.

Na sploh pa se mi zdi, da se pri soočanju s tesnobo vse preveč zanašamo na to, da nas bo nekaj ali nekdo drug spravil v boljšo voljo, medtem ko menim, da je najučinkovitejše, če to storimo sami.. Poiščimo nek razlog, da spet začnemo upati in zaupati, da uvidimo, da imamo razlog za srečo in nasmeh.. pa ne nekakšen zunanji razlog, tudi to sicer, ampak predvsem notranji- že dejstvo, da smo živi, da smo zdravi, je razlog za srečo. In pa zavedanje, da čutimo, da smo unikatni in zato tudi v različnih situacijah čutimo drugače.

S kolegico sva se ravnokar pogovarjali glede tega, da nekateri želijo oz. pričakujejo od nas, da smo kar naprej dobre volje in ne razumejo naših napadov tesnobe, v katero osebno prištevam tako otožnost, ki je zame precej podoben pojem kot tesnoba, in sitnost, lenobo, nerazpoloženost ipd. Vendar pa ima vsak od nas pravico, da čuti kakor čuti, da se ne sili in pretvarja, da je v nekem trenutku vesel in zadovoljen, če pač ni. Vsak od nas ima pravico izraziti svoja čustva, ne le tista pozitivna, saj je to najlažje in v družbi tudi edino spremenljivo.

Če pa smo slabe volje, naj bi to, kot priporočajo nekateri, zamaskirali, se potrudili, da to prikrijemo..

To se mi ne zdi ravno učinkovito, ampak je po mojem najboljše, če si tesnobo najprej priznamo in se z njo soočimo ob pravem času- ne na silo, ter predvsem za voljo našega lastnega boljšega počutja in delovanja, ne zato, da ustrežemo pričakovanjem drugih, da bo njim lažje in da jim ne bo nerodno, ker ne vedo kako reagirati ob naši tesnobi!

Kaj pa sploh je tesnoba? Kot sem že omenila, jo povezujem tako z otožnostjo, kot lenobo, pa tudi vizualizacijo črne prihodnosti, s tem, da v tistih trenutkih ne verjamemo vase, ne opazimo pozitivnih vidikov situacije ipd.. tesnoba pa se, vsaj pri meni, ne navezuje vedno na točno določen problem ali situacijo, ampak velikokrat še sama ne vem, od kod se pojavi..

Sem pa prepričana, da ima prav vsako čustvo, tudi tesnoba, ki jo dojemam kot sklop čustev, svoj namen in je koristno. Tudi tesnoba. Njen namen? Opozarja me, oziroma vas, da nekaj ni po mojem okusu, pričakovanjih, ter da je na meni, ali bom spremenila  svoja čustva ali pa se še naprej kujala.. In včasih je tudi to nujno,saj kujanje dojemam kot nek odmik od drugih in samorefleksijo.

Pa vi, kako doživljate tesnobo in kako se soočate z njo? Pustite da vas mine, ali imate kakšne svoje načine za premagovanje?





3 comments:

  1. Doživljam jo tako, da sem zelo žalostna, da se zjočem, da se počutim slabo. Večinoma so za to tesnobo krivi drugi, pa to ne kar katerakoli oseba, ampak res samo tisti najbližji in tisti ki ti nekaj pomenijo. Sama večinoma nisem kriva za tesnobo, edino ko nastopi lenoba, takrat se počutim tako brezveze ali ko se zaradi lenobe počutim nekoristno.. Nerazpoložena in sitna znam biti tudi zaradi vremena ali kakšnega pripeljaja, ki se mi je dogodil.
    Sitnost in nerazpoloženost je zelo lahko rešit že samo z kakšno pozitivno mislijo, z lepim videjem, z kakšnim mimobežnim nasmehom, z malenkostmi.
    Lenobo lahko rešim samo sama...
    Najtežje je pri meni rešit žalost ki jo povzročijo drugi, pa sploh ne vedo zato oz. vedo pa se ne zavedajo, kako to mene boli... Ta žalost je hudič... In tudi najtežje jo je rešit, ker so "krivi" drugi, čeprav sem tudi jaz ker sem včasih občutljiva... Čeprav znam bit tudi močna, ampak včasih enostavno postanejo besede pretežke...
    Večinoma pa vse rešim sama... Če je kriv kdo drug, se poizkusim pogovorit.

    ReplyDelete
  2. Jaz mislim in verjamem, da smo za negativne občutke, tudi tesnobo, žalost, karkoli, vedno sokrivi z drugimi, s katerimi smo v odnosu. Po mojih izkušnjah, vsaj zame tako velja, ko se spomnim na svoje doživljanje, je tako, da so drugi res velikokrat tisti, ki so nekako 'povzročili' to tesnobo, ampak predvsem zaradi moje lastne občutljivosti, kot si omenila že ti zase, ali pa mojih prevelikih pričakovanj, ker sem se jim pustila zafrkavati v glavo, po domače rečeno :D... niso drugi krivi, da imam velika pričakovanja, ali pa sem naivna itd., ampak je to moje hrepenenje...

    Enkrat smo imeli na enih predavanjih, ne na faksu, ampak v okviru enih psiholoških srečanj, o tem, da nas drugi dejansko ne morejo prizadeti, razjeziti, ampak je to naš čustveni odziv na njihovo povedano, narejeno, mi smo tako ocenili, oziroma naši možgani, da je to nekaj, kar je vzrok, alarm, za nastanek tesnobe..

    kar zakomplicirana stvar, ker seveda je logično, da če je nekdo zloben, nesramen, brezbrižen, da zelo, zelo boli... tako da sem bila ob tem začudena, da kako za vraga sem za te občutke potem kriva jaz? Ampak ja, vsaj nekaj resnice po mojem je v tem... sokrivost je zagotovo nekaj, v kar verjamem,...

    Pri meni pa so vir tesnobe sicer tudi strahovi, ki pa si jih skreiram čisto sama v svoji glavi :)

    ReplyDelete
  3. Se popolnoma strinjam s teboj. Smo sokrivi seveda, ker dovolimi, ker si dopustimo. (:
    Ja tudi strahci znajo biti zelo zanimivi. Včasih se jim nasmejim, včasih pa me res znajo begat.. Ti packi.. :D

    ReplyDelete