Monday, April 8, 2013

Sreča- Res nekaj težko ujemljivega?




Pravijo, da je sreča nekaj veličastnega, nekaj težko dosegljivega in da jo doživimo le ob res posebnih trenutkih in priložnostih. Tako so nas učili, tako jo dojemamo, vsaj v naši kulturi. V slovarju jo opišejo kot miselno ali čustveno (čeprav bi jaz tukaj vmes dala veznik IN, ne ali, saj se mi zdijo čustva in misli močno prepletene, o tem pa naslednjič) stanje. Srečo v angleški Wikipediji definirajo kot stanje, ki niha od zadovoljstva (ki je manj intenziven občutek) pa do intenzivnega 'joya', za katerega pri nas nimamo ustreznega prevoda, gre pa za nekakšno evforično občutenje sreče, zelo intenzivno.

Kako pa vi dojemate srečo? Meni se zdi največji problem, da srečo velikokrat povezujemo z nekimi enkratnimi, redkimi dogodki ali pa časovno omejenimi obdobji: npr. s počitnicami v eksotičnih krajih, z rojstvom otroka, zaljubljenostjo, poroko, načrtovanjem skupne selitve, s trenutkom ko dobimo službo, ko dobimo nepričakovan denar ipd. Torej srečo ljudje dojemamo kot dokaj kratkotrajno, redko ponovljivo, oziroma povezano z zgolj posebnimi priložnostmi in pa vedno povezano z drugimi ljudmi.

Katere pa so te posebne priložnosti, kdo jih definira? Ljudje seveda. Mi smo tisti, ki se odločimo, da je danes navaden in dolgočasen, celo utrujajoč in žalosten, ponedeljek, medtem ko se bomo čez vikend sestali s prijatelji in bo to zato srečen in poseben dogodek. Mi smo tisti, ki dogodkom, dnem, ljudem, okoliščinam, nalepimo etiketo posebnosti, skoraj nečesa svetega, kar se razlikuje od 'vsakdanjih dni'. Zakaj v narekovajih? Ker tudi vsakdanje dneve, ali mesece, trenutke, ure, kot take označujemo MI.

Zakaj se ne bi odločili, da bomo uživali v TEM trenutku? Tudi če sedimo v službi in delamo, ali tudi če sploh nimamo službe. Morda se sliši čudno, neznano.. ja, ker nas tega niso naučili! Ampak če bomo vso življenje čakali le na poseben trenutek, priložnost, dogodek, bo naše življenje posejano le z redkimi priložnostmi za srečo.

Npr. lahko vso leto čakam na poletje, vmes pa odštevam dneve, vendar zaradi tega pozabim na cenjenje vsakdana. Mimogrede, ta beseda mi ni všeč, ker nekako označuje, da je vsak dan enak drugemu, kar pa seveda ni. Lahko se odločimo, da bomo danes šli po drugi poti v službo, da bomo klepetali z drugimi sodelavci kot po navadi, da za spremembo ne bomo šli na aerobiko, ampak na razstavo v galerijo.. ali da bomo ostali doma in počeli NIČ- tudi to je lahko sreča!!

Prav tako nam je v krvi prepričanje, da za srečo potrebujemo druge- ljudi, živali, nekaj drugega skratka. Zakaj ne bi sreče poiskali v sebi? Eni se najbolj srečne počutijo ko meditirajo, drugi ko poslušajo glasbo, menim pa, da bi se mogel vsakdo znati naučiti se pogovarjati sam s seboj in se naučiti biti sam, kar ni enako kot osamljen ali izoliran.

Kam pa gre sreča v hudih trenutkih, preizkušnjah, ob temnih mislih? Zamenjala so jo negativna čustva, ki pa nam, po mojem osebnem mnenju, skušajo nekaj povedati. Zato jih jaz upoštevam, saj je soočenje z njimi, ali pa tudi predajanje negativi in razmišljanje, menim da je tudi to včasih potrebno, ključ do naslednjega občutka sreče.  Ne zdi se mi koristno, če ignoriramo ta negativna čustva ali če jih skušamo na silo in čim hitreje zamenjati s srečo, to vendarle ne gre!!!

Vendar pa se ne strinjam tudi s prepričanjem v diametralno nasprotni smeri- npr. z mnenjem nekaterih, da moramo za svojo srečo vedno poskrbeti le sami. Zagotovo lahko sami res največ naredimo to, vendar zakaj bi se s tem v prav vsaki situaciji soočali le sami, če nam npr. lahko enkrat pomaga stik z drugimi ljudmi, drugič z živalmi, s predmeti ipd. Načinov do doseganja sreče je vendarle več, ni enotnega recepta, pa tudi ob določeni priložnosti nam lahko bolj ustreza en pristop, v drugi pa nekaj povsem kontrastnega.



No comments:

Post a Comment