Friday, April 19, 2013

Poslušate sebe ali druge- kdo kreira vaše življenje?



Kolikokrat na dan se vprašate, kaj čutite VI, kaj želite VI, po čem v določenem trenutku hrepenite VI in ne vaš partner, prijateljica, starši, otrok, kolegice in vsi drugi? Ali si vzamete čas za sebe in razmislek o tem, ali ste tam, kjer želite biti v življenju? Ali delate to, kar čutite da ste VI, z vso dušo in srcem ali pa nekaj, kar se od vas pač pričakuje: npr glede na vašo določeno starost, spol, poklic, partnerski oziroma samski stan in še in še.. 

Jaz sem zelo obremenjena z mnenjem drugih- priznam! Od nekdaj sem se obremenjevala, če nisem vsem ugajala, če so se mi posmehovali, če so imeli drugačne vizije in predstave o tem, kakšno naj bi bilo moje življenje. V osnovni šoli sem bila čudna, ker nisem bila za skupinski šport in sem bila, kar sem še, vendar zdaj poleg tega tudi športam, knjižni molj. Še vedno me kakšni posmehljivi pogledi prizadanejo, čeprav se počasi, počasi, učim in spoznavam, da je ugajanje drugim in prilagajanje pričakovanjem, pozor, to je pri sebi velikokrat zelo težko prepoznati!- ekspres tobogan do nesreče...

Zakaj pa je tako težko prepoznati pri sebi, da se prilagajamo drugim? Zaradi prepričevanja drugih, da je tako za nas najboljše, najbolj logično, najbolj zdravo, spodobno ipd..- nemalokrat pomislimo, da imajo drugi, sploh naši najbližji, prav in do določene mere te njihove želje ponotranjimo. Največkrat zato, ker pomenijo neko lažjo pot, saj zliti se z okolico je pri nas pač še kako zaželeno. Ker je to pač najbolj 'varno', najmanj moteče za družbo. Glavni razlog pa je, da se družba, ki jo seveda sestavljamo ljudje, boji drugačnosti, zato je predalčkanje in etiketiranje ljudi pač lažje.

Zaradi tega v družbi obstajajo neka nenapisana pravila, mnenja o tem, kako naj bi živel, se obnašal in delal človek pri npr. določenih letih, določenega spola, določenega kulturnega okolja, države ali mesta. Npr. jaz kot 26-letnica naj bi že imela 'spodobno' službo, torej neko 'varno', po možnosti v javni upravi in ne kakšni umetniški sferi, kaj šele da bi šla na svoje, saj je to nezanesljiv dohodek..

Ker pa še kar ne delam ter snujem svoj naslednji korak izobraževanja (in to pri teh letih ko bi morala biti skorajda že mama in žena!), mi govorijo, da si preveč zmišljujem, da imam previsoka pričakovanja, da moram sprejeti prvo delo ki mi pride na pot, saj je zdaj vendar kriza.

In pa vse pogosteje me sprašujejo, če že kaj razmišljam o otrocih in poroki, saj vendarle imam vse pogoje (torej še en dokaz, da obstajajo neka nenapisana pravila) in da biološka ura teče!!! In pa, da zakaj ono, zakaj drugo, zakaj trenutno delam le kot prostovoljka, če pa to ni plačano in kaj imam od tega...

Nekateri pač pričakujejo, da bom večno živela za druge, po njihovih merilih..  Ampak se ne dam, ne več :)!

Kaj pa vi, koliko popuščate pritiskom okolice, koliko pa vztrajate, ker se zavedate, da ste ravno zato, ker ste samosvoji, najbolj čudoviti?

Kajti le to zares dela VAS VAS in MENE dela MENE.

3 comments:

  1. Poslušam izključno samo še sebe, je pa do tega bila težka in trnava pot. Kaj več ne povem, ker itak sem te in te še bom zasula z komentarji :P Sem pa se zdaj zavedala, kako me lahko preko mojih komentarjevzačneš spoznavat, ker imaš samo take teme, jaz pa vedno rada kaj o teh temah napišem in se razpišem, saj ko pišem nekako to kar imam v glavi strnem. Zato res sori, ker tako dolgo in na široko. Ampak morem, da svoja razmišljanja nekam zapišem :D Hvala za razumevanje.!

    ReplyDelete
  2. Evelina- sem zelo, zelo vesela, da prebiraš moj blog, to si ful štejem v čast, ker ravno to sem želela- dati del sebe ljudem, spodbuditi razprave, tako da komentarji niso le dobrodošli, ampak zelo zaželeni, me razveselijo bolj kot karkoli, resnično :)!!! Z veseljem prebiram komentarje, ker s tem spoznavam vas, pa tudi sebe :)!

    ReplyDelete
  3. Sem vesela, da ti nisem že malo tečna :D Hvala za tebi tako super teme, mi res dajo misliti in to je najbolj pomembno. Tudi jaz pri nekaterih temam želim razprave in včasih mi res uspe (: Verjamem da bo tudi tebi..

    ReplyDelete