Sunday, April 28, 2013

Ljubezen do sebe?



O tem je bilo zadnje čase kar veliko napisanega in povedanega. Marsikomu se zdi, da je ljubezen do sebe egoistična in da je treba biti previden, da ne postanemo samovšečni in sebični. Spet drugi pa kimamo, se strinjamo, ko v tej ali oni reviji, na tem ali onem predavanju, slišimo, da se je treba imeti rad, vendar koliko to priporočilo upoštevamo v praksi?

Povsem odvisno, kakšno vzgojo smo imeli, kakšne so naše pretekle prijateljske in partnerske izkušnje, katere nasvete smo upoštevali v mladosti in jih ponotranjili, vzeli za svoje. Če so nas vzgojili v prepričanju, da je potrebno biti vedno na voljo drugim, zase pa poskrbeti šele na koncu, je to nekaj drastično drugačnega od tega, če so nas navadili misliti, da smo pomembni in da moramo najprej poskrbeti za sebe, šele nato za druge.

To še zdaleč ni enako kot narcisoidnost, zagledanost vase in pretirano samoljubje. Kajti to po mojem predstavlja lastnosti nekoga, ki druge potrebuje le za to, da mu pritrjujejo in od njih pričakuje oboževanje in večno strinjanje. Nima želje, da bi se z njimi povezal in jim nekaj dal, drugi mu niso zanimivi in pomembni.
Vendar pa tudi druga skrajnost, večno dajanje, potrpljenje v situacijah, ko smo prizadeti, vendar ne rečemo nič, še zdaleč ni zdravo. Čeprav smo na žalost vzgojeni prav tako: da je treba vedno pomagati, vsakomur, se razdajati.. no ja, to velja predvsem za ženske, kajne:)? Moraš biti nežna, ubogljiva, moraš poslušati druge in jim pomagati. Tudi če ti gre ta človek na živce, tudi če se ne strinjaš z njim in želiš ljubi mir?! Kje pa v zgodbo, in ta zgodba je naše lastno življenje, vstopimo MI?

Mediji in okolica nam znajo hitro vzbuditi slabo vest in kar naprej opominjati in poročati o tem, kako pomembna je pomoč drugim, sploh socialno ogroženim, bolnim, izoliranim.. kaj pa pomoč samim sebi? Kaj pa razvajanje samega sebe, nega in užitek, ki si ga privoščimo? Sebi in nikomur drugemu!

Vedno poskrbimo za druge: za to, da so naši otroci veseli in nasmejani, za starše da jih obiščemo, če so starejši in osamljeni, da jim pomagamo in lepšamo dneve, enako tudi stare starše. Za prostovoljne dejavnosti, za razdajanje, za to da ugodimo šefu, da priskočimo na pomoč prijateljici v stiski ipd.

Posvečamo se poslušanju prijateljičinih prigod in težav, smo pridni in marljivi študentje ali delavci.. Seveda, tudi to- upam!!- delamo zaradi sebe, vendar vseeno pri tem velikokrat pomagamo drugim, se usklajujemo z njimi.. velikokrat, za voljo miru, pristanemo na predloge drugih, čeprav nam v resnici niso všeč..

Kolikokrat pa si privoščimo nekaj sami zase, ne da bi pri tem vprašali koga za mnenje ali iskali potrditev v drugih, kolikokrat naredimo nekaj zato, ker mi tako hočemo, ne ker čutimo, da je to zaželeno, ali da bomo s tem dejanjem pomagali drugim?

Dovolj poskrbimo zase, za svoje dobro počutje? Sliši se oguljeno in kdo bi rekel, da je to sebično, vendar: Najprej poskrbimo za svojo srečo, šele nato za drugo! Ker če nismo polni energije, pozitivnih čustev do sebe- le kako lahko takšni pomagamo drugim?!



No comments:

Post a Comment