Monday, April 15, 2013

Koliko časa preživite v svoji glavi?




V petek sem bila na odličnem predavanju, na katerem smo se dotaknili tudi tega, koliko časa ljudje preživimo v namišljenem času, ki si ga skreiramo v svoji glavi. In ki je velikokrat zelo utrujajoč, saj izčrpava in nas muči, medtem ko je le redkokdaj koristen. Ne govorim o sanjarjenju, ki je lahko zelo koristno, saj spodbuja ustvarjalnost, po mojem mnenju tudi sprošča in osrečuje, ampak o mučnem premlevanju stvari, dogodkov in podobno. Lahko gre za ukvarjanje s preteklostjo, mogoče celo natančno določenimi besedami, ki nam jih je namenil bivši pred desetimi leti in mu zato še zdaj ne moremo odpustiti ali pa za tuhtanje o prihodnosti in skrbeh, ki nas pestijo. Kaj bo, če ne dobim službe, kako se bom potem znašla? Kako bom shajala iz mesec v mesec? Joj, v pralnem stroju me čaka kup perila, ki čaka da ga pospravim. To je tako nadležno, saj bi šla zdajle rajši na kavo, ne ljubi se mi ukvarjati s to bedarijo. Joj čez tri tedne imam zobarja, grozno!

Ali pa: joj, naslednji mesec imam najbolj zafrknjen izpit, zagotovo ga bom padla, ne vem kaj naj naredim, to me ubija.. in pa še tisto zoprno družinsko kosilo je s tisto sitno teto, pa ne vem kaj naj rečem, da se izognem udeležbi.. pa šef je tako nefer do mene, ne maram njegovih pristopov, ampak moram biti tiho, drugače bom letela na cesto..

Kaj je problem tovrstnega razglabljanja? Jaz ga vidim v tem, da namesto, da bi čas posvetili razmišljanju o rešitvi ter ukvarjanju s tem trenutkom, sedanjostjo, tuhtam (o) o najslabših možnih scenarijih nekega dogodka, ki se bo šele zgodil, ali pa se morda sploh ne bo, ali pa analiziramo dogodke, ki so že za nami. Ima to kakšen smisel? Mučiti se v svoji glavi? Ne spati po cele noči? Meni se je to dostikrat dogajalo in se mi še. Namesto, da bi mirno poiskala rešitev za nekaj kar me je mučilo ali se lotila načrtovanja neke zoprne aktivnosti, ali pa jo, če je nekompleksna in ne vzame veliko časa, npr. pospraviti perilo, naredila kar takoj in brez jamranja, sem o tem raje le tuhtala...

Zaradi stvari, ki so me bolj mučile, pa tudi nisem spala: npr. težek izpit na faksu, slab zdravstven izvid, ter nazadnje- ali vzeti službo, s sicer super ekipo, za katero čutim da to ni to? Pa vsi govorijo da moram, da so zdaj težki časi itd.. ja govorijo, to so spet drugi.. namesto, da bi več upoštevala sebe in poslušala sebe, sem  za mnenje spraševala druge.. ampak to je že druga tema, ki jo bom obravnavala kmalu.

Hočem reči, da namesto, da bi rešitev za to, sprejeti delo ali ne, našla čim prej, ali pa si vsaj rekla, da se ne bom obremenjevala in se bom odločila v zadnjem hipu, brez vnaprejšnjega tuhtanja in seciranja in mučenja, sem storila prav to..

Na delavnici na Inštitutu za osebnostni razvoj, v okviru projekta Praktik, smo ugotovili tudi, da razmišljanju o stvareh, ki nas mučijo, pogosto namenimo kar 10-krat več časa, kot pa ta situacija oz. opravilo dejansko trajajo v realnosti..  Npr. za razmišljanje o tem, da me čaka pospravljanje perila in posode, kar npr. traja maksimalno 20 minut, sem namenila 200 minut?!!!! To je več kot tri ure!! Če to ni noro:)?

Koliko časa pa vi namenite tuhtanju, namesto akciji:)?

2 comments:

  1. Jaz pa sem pri tem kar pridna. Seveda ne tako zelo.. Ampak sem pa kar.. Bom kar povedala realni primer izpred nekaj tednov... Soba je bila prašna, morem jo pospravit.. Rjuha me čaka da jo zašijem... Tisto morem naredit do takrat itd. Pri teh "normalnih" stvareh je pri meni tako, da vem da nekaj morem naredit in si jih zapišem v kolendar, ker morejo kmalu prit na vrsto, ampak se ne obremenjujem. Pač bom že, si rečem in potem se pač kar na enkrat zgodi da jih naredim :P
    Seveda pa je drugače, ko razmišljam o preteklosti in prihodnosti (sploh ko sem slabe volje - počnem to, ampak ne več tako pogosto in ne več tako dolgo). Ker se kar kmalu zavedam da nemorem spremenit preteklosti.. Prihodnosti pa tudi ne predvidevat in se z njo ni nikoli ni fajn obremenjevat...
    Največ časa porabim z sedanjostjo, kje sem, kaj želim, iščem rešitve itd. In porabim tudi kar nekaj časa, mogoče preveč, za nekatere stvari ko vem kaj bi morala narediti da bi bilo boljše da bi se jaz počutila boljše, ampak še nemorem in si belim glavo kako in zakaj in blablabla - čeprav že vse vem.. -.-

    ReplyDelete
  2. Tudi jaz opažam pri sebi, da sem včasih bolj analizirala preteklost, zdaj se bolj osredotočam na sedanjost oz. bližnjo prihodnost, korak po korakih, čeprav mi misli nemalokrat še zbežijo nazaj ali preveč naprej :)

    Ampak se trudim, da ne odtavam preveč :)

    ReplyDelete