Monday, April 22, 2013

Kako govorite sami s sabo?

 

Večkrat analiziramo, kako bomo nekomu nekaj povedali- katere besede bomo uporabili, morda celo kakšno intonacijo, v kolikor mu moramo povedati npr. neprijetno novico ali podati mnenje, za katerega vemo, da ga ne bo vesel. Kakšen ton pa uberemo, ko govorimo sami s seboj ali ko smo storili nekaj, na kar nismo najbolj ponosni, nekaj, česar se sramujemo in smo pri tem močno jezni nase ali razočarani nad seboj?

Jaz sem se, sploh par let nazaj, večkrat zalotila, da sem bila nesramna do sebe, da sem si govorila kako sem neumna, nerodna, ali pa, da tega nisem sposobna, da nisem tako talentirana kot drugi, da nisem dovolj prepričljiva (npr. pri razgovorih za službo).. ne mislim, da bi morali sami sebe povzdigovati v višave, se kar naprej zasipati s samohvalami in ne biti kritični do sebe. To ne bi vodilo do ničesar, do nobene krepitve in razvoja osebnosti. Analiza in ovrednotenje lastnih napak se mi zdita zelo pomembna, nujna za neko retrospektivo, da nekaj ocenimo, se zamislimo in poskušamo narediti plan za naprej, vedno pa se iz preteklih napak, npr. napačnih odločitev, lahko nekaj naučimo.

Tega se nekako zavedamo, o tem se veliko piše, veliko pa nas celo preveč analizira, se preveč obremenjuje s preteklostjo, napakami itd. Skušam se naučiti, da je to za mano in živeti v sedanjosti. In pa še nečesa se učim- s seboj govoriti potrpežljivo. Ko naredim kakšno napako, se skušam ne preveč jeziti sama nase, se ne obkladati z žaljivkami (pa čeprav le v svoji glavi in jih seveda ne govorim na glas, ampak ravno te tihi boji s samim seboj so najhujši)... Tako kot skušamo biti vljudni do neznancev, potrpežljivi in ustrežljivi, ter nežni do naših najbližjih, bi morali ravnati s sabo, oziroma še boljše- kajti le sami s seboj bomo do konca življenja, kar je bila misel, ki sem si jo zapomnila s še enih naših predavanj v okviru Praktika na Inštitutu za osebnostni razvoj Maribor.

Mi smo edina oseba, s katero smo ves čas, 24 ur na dan, in to do konca življenja! 

Mar smo dovolj popustljivi do sebe, da tudi takrat, ko ga resnično 'zaserjemo', ko naredimo nekaj, na kar nismo ponosni, ne mučimo samih sebe do onemoglosti?

Tudi ko vemo, oziroma se zavemo, da smo bili npr. nesramni do nekoga, preveč leni za telovadbo, da smo ravnali egoistično, da nismo iztisnili iz sebe maksimalno kar lahko, da skratka nismo naredili nekaj, po čemer bi bili zadovoljni in ponosni, ampak ravno nasprotno?

Ko smo bili nerodni in vse skupaj podrli na tla, ko smo slabo skuhali, ko smo užalili partnerja, ko smo zamudili na pomemben sestanek in preveč zapravili? Ja, prvih nekaj sekund ali ur smo morda razburjeni, jezni nad sabo, vendar- kakšen ton uberemo do sebe, kako si prigovarjamo? S popustljivostjo in mirnostjo, ali strupeno zlobo?

Nočem reči, da moramo biti vedno popustljivi do lastnih napak, ampak, da naj tudi sami sebe obravnavamo kot najboljšega prijatelja: da se spodbujamo, da se tolažimo, se pockrljamo, npr. z glasbo ali lenarjenjem v tišini, da si namenimo lepe in spodbudne besede. Osnova prijetne in prijateljske komunikacije s samim seboj pa je po mojem mnenju- pozitivno mnenje in čustva o samem sebi.

O ljubezni do samega sebe pa prihodnjič :)

No comments:

Post a Comment