Sunday, April 28, 2013

Ljubezen do sebe?



O tem je bilo zadnje čase kar veliko napisanega in povedanega. Marsikomu se zdi, da je ljubezen do sebe egoistična in da je treba biti previden, da ne postanemo samovšečni in sebični. Spet drugi pa kimamo, se strinjamo, ko v tej ali oni reviji, na tem ali onem predavanju, slišimo, da se je treba imeti rad, vendar koliko to priporočilo upoštevamo v praksi?

Povsem odvisno, kakšno vzgojo smo imeli, kakšne so naše pretekle prijateljske in partnerske izkušnje, katere nasvete smo upoštevali v mladosti in jih ponotranjili, vzeli za svoje. Če so nas vzgojili v prepričanju, da je potrebno biti vedno na voljo drugim, zase pa poskrbeti šele na koncu, je to nekaj drastično drugačnega od tega, če so nas navadili misliti, da smo pomembni in da moramo najprej poskrbeti za sebe, šele nato za druge.

To še zdaleč ni enako kot narcisoidnost, zagledanost vase in pretirano samoljubje. Kajti to po mojem predstavlja lastnosti nekoga, ki druge potrebuje le za to, da mu pritrjujejo in od njih pričakuje oboževanje in večno strinjanje. Nima želje, da bi se z njimi povezal in jim nekaj dal, drugi mu niso zanimivi in pomembni.
Vendar pa tudi druga skrajnost, večno dajanje, potrpljenje v situacijah, ko smo prizadeti, vendar ne rečemo nič, še zdaleč ni zdravo. Čeprav smo na žalost vzgojeni prav tako: da je treba vedno pomagati, vsakomur, se razdajati.. no ja, to velja predvsem za ženske, kajne:)? Moraš biti nežna, ubogljiva, moraš poslušati druge in jim pomagati. Tudi če ti gre ta človek na živce, tudi če se ne strinjaš z njim in želiš ljubi mir?! Kje pa v zgodbo, in ta zgodba je naše lastno življenje, vstopimo MI?

Mediji in okolica nam znajo hitro vzbuditi slabo vest in kar naprej opominjati in poročati o tem, kako pomembna je pomoč drugim, sploh socialno ogroženim, bolnim, izoliranim.. kaj pa pomoč samim sebi? Kaj pa razvajanje samega sebe, nega in užitek, ki si ga privoščimo? Sebi in nikomur drugemu!

Vedno poskrbimo za druge: za to, da so naši otroci veseli in nasmejani, za starše da jih obiščemo, če so starejši in osamljeni, da jim pomagamo in lepšamo dneve, enako tudi stare starše. Za prostovoljne dejavnosti, za razdajanje, za to da ugodimo šefu, da priskočimo na pomoč prijateljici v stiski ipd.

Posvečamo se poslušanju prijateljičinih prigod in težav, smo pridni in marljivi študentje ali delavci.. Seveda, tudi to- upam!!- delamo zaradi sebe, vendar vseeno pri tem velikokrat pomagamo drugim, se usklajujemo z njimi.. velikokrat, za voljo miru, pristanemo na predloge drugih, čeprav nam v resnici niso všeč..

Kolikokrat pa si privoščimo nekaj sami zase, ne da bi pri tem vprašali koga za mnenje ali iskali potrditev v drugih, kolikokrat naredimo nekaj zato, ker mi tako hočemo, ne ker čutimo, da je to zaželeno, ali da bomo s tem dejanjem pomagali drugim?

Dovolj poskrbimo zase, za svoje dobro počutje? Sliši se oguljeno in kdo bi rekel, da je to sebično, vendar: Najprej poskrbimo za svojo srečo, šele nato za drugo! Ker če nismo polni energije, pozitivnih čustev do sebe- le kako lahko takšni pomagamo drugim?!



Monday, April 22, 2013

Kako govorite sami s sabo?

 

Večkrat analiziramo, kako bomo nekomu nekaj povedali- katere besede bomo uporabili, morda celo kakšno intonacijo, v kolikor mu moramo povedati npr. neprijetno novico ali podati mnenje, za katerega vemo, da ga ne bo vesel. Kakšen ton pa uberemo, ko govorimo sami s seboj ali ko smo storili nekaj, na kar nismo najbolj ponosni, nekaj, česar se sramujemo in smo pri tem močno jezni nase ali razočarani nad seboj?

Jaz sem se, sploh par let nazaj, večkrat zalotila, da sem bila nesramna do sebe, da sem si govorila kako sem neumna, nerodna, ali pa, da tega nisem sposobna, da nisem tako talentirana kot drugi, da nisem dovolj prepričljiva (npr. pri razgovorih za službo).. ne mislim, da bi morali sami sebe povzdigovati v višave, se kar naprej zasipati s samohvalami in ne biti kritični do sebe. To ne bi vodilo do ničesar, do nobene krepitve in razvoja osebnosti. Analiza in ovrednotenje lastnih napak se mi zdita zelo pomembna, nujna za neko retrospektivo, da nekaj ocenimo, se zamislimo in poskušamo narediti plan za naprej, vedno pa se iz preteklih napak, npr. napačnih odločitev, lahko nekaj naučimo.

Tega se nekako zavedamo, o tem se veliko piše, veliko pa nas celo preveč analizira, se preveč obremenjuje s preteklostjo, napakami itd. Skušam se naučiti, da je to za mano in živeti v sedanjosti. In pa še nečesa se učim- s seboj govoriti potrpežljivo. Ko naredim kakšno napako, se skušam ne preveč jeziti sama nase, se ne obkladati z žaljivkami (pa čeprav le v svoji glavi in jih seveda ne govorim na glas, ampak ravno te tihi boji s samim seboj so najhujši)... Tako kot skušamo biti vljudni do neznancev, potrpežljivi in ustrežljivi, ter nežni do naših najbližjih, bi morali ravnati s sabo, oziroma še boljše- kajti le sami s seboj bomo do konca življenja, kar je bila misel, ki sem si jo zapomnila s še enih naših predavanj v okviru Praktika na Inštitutu za osebnostni razvoj Maribor.

Mi smo edina oseba, s katero smo ves čas, 24 ur na dan, in to do konca življenja! 

Mar smo dovolj popustljivi do sebe, da tudi takrat, ko ga resnično 'zaserjemo', ko naredimo nekaj, na kar nismo ponosni, ne mučimo samih sebe do onemoglosti?

Tudi ko vemo, oziroma se zavemo, da smo bili npr. nesramni do nekoga, preveč leni za telovadbo, da smo ravnali egoistično, da nismo iztisnili iz sebe maksimalno kar lahko, da skratka nismo naredili nekaj, po čemer bi bili zadovoljni in ponosni, ampak ravno nasprotno?

Ko smo bili nerodni in vse skupaj podrli na tla, ko smo slabo skuhali, ko smo užalili partnerja, ko smo zamudili na pomemben sestanek in preveč zapravili? Ja, prvih nekaj sekund ali ur smo morda razburjeni, jezni nad sabo, vendar- kakšen ton uberemo do sebe, kako si prigovarjamo? S popustljivostjo in mirnostjo, ali strupeno zlobo?

Nočem reči, da moramo biti vedno popustljivi do lastnih napak, ampak, da naj tudi sami sebe obravnavamo kot najboljšega prijatelja: da se spodbujamo, da se tolažimo, se pockrljamo, npr. z glasbo ali lenarjenjem v tišini, da si namenimo lepe in spodbudne besede. Osnova prijetne in prijateljske komunikacije s samim seboj pa je po mojem mnenju- pozitivno mnenje in čustva o samem sebi.

O ljubezni do samega sebe pa prihodnjič :)

Friday, April 19, 2013

Poslušate sebe ali druge- kdo kreira vaše življenje?



Kolikokrat na dan se vprašate, kaj čutite VI, kaj želite VI, po čem v določenem trenutku hrepenite VI in ne vaš partner, prijateljica, starši, otrok, kolegice in vsi drugi? Ali si vzamete čas za sebe in razmislek o tem, ali ste tam, kjer želite biti v življenju? Ali delate to, kar čutite da ste VI, z vso dušo in srcem ali pa nekaj, kar se od vas pač pričakuje: npr glede na vašo določeno starost, spol, poklic, partnerski oziroma samski stan in še in še.. 

Jaz sem zelo obremenjena z mnenjem drugih- priznam! Od nekdaj sem se obremenjevala, če nisem vsem ugajala, če so se mi posmehovali, če so imeli drugačne vizije in predstave o tem, kakšno naj bi bilo moje življenje. V osnovni šoli sem bila čudna, ker nisem bila za skupinski šport in sem bila, kar sem še, vendar zdaj poleg tega tudi športam, knjižni molj. Še vedno me kakšni posmehljivi pogledi prizadanejo, čeprav se počasi, počasi, učim in spoznavam, da je ugajanje drugim in prilagajanje pričakovanjem, pozor, to je pri sebi velikokrat zelo težko prepoznati!- ekspres tobogan do nesreče...

Zakaj pa je tako težko prepoznati pri sebi, da se prilagajamo drugim? Zaradi prepričevanja drugih, da je tako za nas najboljše, najbolj logično, najbolj zdravo, spodobno ipd..- nemalokrat pomislimo, da imajo drugi, sploh naši najbližji, prav in do določene mere te njihove želje ponotranjimo. Največkrat zato, ker pomenijo neko lažjo pot, saj zliti se z okolico je pri nas pač še kako zaželeno. Ker je to pač najbolj 'varno', najmanj moteče za družbo. Glavni razlog pa je, da se družba, ki jo seveda sestavljamo ljudje, boji drugačnosti, zato je predalčkanje in etiketiranje ljudi pač lažje.

Zaradi tega v družbi obstajajo neka nenapisana pravila, mnenja o tem, kako naj bi živel, se obnašal in delal človek pri npr. določenih letih, določenega spola, določenega kulturnega okolja, države ali mesta. Npr. jaz kot 26-letnica naj bi že imela 'spodobno' službo, torej neko 'varno', po možnosti v javni upravi in ne kakšni umetniški sferi, kaj šele da bi šla na svoje, saj je to nezanesljiv dohodek..

Ker pa še kar ne delam ter snujem svoj naslednji korak izobraževanja (in to pri teh letih ko bi morala biti skorajda že mama in žena!), mi govorijo, da si preveč zmišljujem, da imam previsoka pričakovanja, da moram sprejeti prvo delo ki mi pride na pot, saj je zdaj vendar kriza.

In pa vse pogosteje me sprašujejo, če že kaj razmišljam o otrocih in poroki, saj vendarle imam vse pogoje (torej še en dokaz, da obstajajo neka nenapisana pravila) in da biološka ura teče!!! In pa, da zakaj ono, zakaj drugo, zakaj trenutno delam le kot prostovoljka, če pa to ni plačano in kaj imam od tega...

Nekateri pač pričakujejo, da bom večno živela za druge, po njihovih merilih..  Ampak se ne dam, ne več :)!

Kaj pa vi, koliko popuščate pritiskom okolice, koliko pa vztrajate, ker se zavedate, da ste ravno zato, ker ste samosvoji, najbolj čudoviti?

Kajti le to zares dela VAS VAS in MENE dela MENE.

Monday, April 15, 2013

Koliko časa preživite v svoji glavi?




V petek sem bila na odličnem predavanju, na katerem smo se dotaknili tudi tega, koliko časa ljudje preživimo v namišljenem času, ki si ga skreiramo v svoji glavi. In ki je velikokrat zelo utrujajoč, saj izčrpava in nas muči, medtem ko je le redkokdaj koristen. Ne govorim o sanjarjenju, ki je lahko zelo koristno, saj spodbuja ustvarjalnost, po mojem mnenju tudi sprošča in osrečuje, ampak o mučnem premlevanju stvari, dogodkov in podobno. Lahko gre za ukvarjanje s preteklostjo, mogoče celo natančno določenimi besedami, ki nam jih je namenil bivši pred desetimi leti in mu zato še zdaj ne moremo odpustiti ali pa za tuhtanje o prihodnosti in skrbeh, ki nas pestijo. Kaj bo, če ne dobim službe, kako se bom potem znašla? Kako bom shajala iz mesec v mesec? Joj, v pralnem stroju me čaka kup perila, ki čaka da ga pospravim. To je tako nadležno, saj bi šla zdajle rajši na kavo, ne ljubi se mi ukvarjati s to bedarijo. Joj čez tri tedne imam zobarja, grozno!

Ali pa: joj, naslednji mesec imam najbolj zafrknjen izpit, zagotovo ga bom padla, ne vem kaj naj naredim, to me ubija.. in pa še tisto zoprno družinsko kosilo je s tisto sitno teto, pa ne vem kaj naj rečem, da se izognem udeležbi.. pa šef je tako nefer do mene, ne maram njegovih pristopov, ampak moram biti tiho, drugače bom letela na cesto..

Kaj je problem tovrstnega razglabljanja? Jaz ga vidim v tem, da namesto, da bi čas posvetili razmišljanju o rešitvi ter ukvarjanju s tem trenutkom, sedanjostjo, tuhtam (o) o najslabših možnih scenarijih nekega dogodka, ki se bo šele zgodil, ali pa se morda sploh ne bo, ali pa analiziramo dogodke, ki so že za nami. Ima to kakšen smisel? Mučiti se v svoji glavi? Ne spati po cele noči? Meni se je to dostikrat dogajalo in se mi še. Namesto, da bi mirno poiskala rešitev za nekaj kar me je mučilo ali se lotila načrtovanja neke zoprne aktivnosti, ali pa jo, če je nekompleksna in ne vzame veliko časa, npr. pospraviti perilo, naredila kar takoj in brez jamranja, sem o tem raje le tuhtala...

Zaradi stvari, ki so me bolj mučile, pa tudi nisem spala: npr. težek izpit na faksu, slab zdravstven izvid, ter nazadnje- ali vzeti službo, s sicer super ekipo, za katero čutim da to ni to? Pa vsi govorijo da moram, da so zdaj težki časi itd.. ja govorijo, to so spet drugi.. namesto, da bi več upoštevala sebe in poslušala sebe, sem  za mnenje spraševala druge.. ampak to je že druga tema, ki jo bom obravnavala kmalu.

Hočem reči, da namesto, da bi rešitev za to, sprejeti delo ali ne, našla čim prej, ali pa si vsaj rekla, da se ne bom obremenjevala in se bom odločila v zadnjem hipu, brez vnaprejšnjega tuhtanja in seciranja in mučenja, sem storila prav to..

Na delavnici na Inštitutu za osebnostni razvoj, v okviru projekta Praktik, smo ugotovili tudi, da razmišljanju o stvareh, ki nas mučijo, pogosto namenimo kar 10-krat več časa, kot pa ta situacija oz. opravilo dejansko trajajo v realnosti..  Npr. za razmišljanje o tem, da me čaka pospravljanje perila in posode, kar npr. traja maksimalno 20 minut, sem namenila 200 minut?!!!! To je več kot tri ure!! Če to ni noro:)?

Koliko časa pa vi namenite tuhtanju, namesto akciji:)?

Monday, April 8, 2013

Sreča- Res nekaj težko ujemljivega?




Pravijo, da je sreča nekaj veličastnega, nekaj težko dosegljivega in da jo doživimo le ob res posebnih trenutkih in priložnostih. Tako so nas učili, tako jo dojemamo, vsaj v naši kulturi. V slovarju jo opišejo kot miselno ali čustveno (čeprav bi jaz tukaj vmes dala veznik IN, ne ali, saj se mi zdijo čustva in misli močno prepletene, o tem pa naslednjič) stanje. Srečo v angleški Wikipediji definirajo kot stanje, ki niha od zadovoljstva (ki je manj intenziven občutek) pa do intenzivnega 'joya', za katerega pri nas nimamo ustreznega prevoda, gre pa za nekakšno evforično občutenje sreče, zelo intenzivno.

Kako pa vi dojemate srečo? Meni se zdi največji problem, da srečo velikokrat povezujemo z nekimi enkratnimi, redkimi dogodki ali pa časovno omejenimi obdobji: npr. s počitnicami v eksotičnih krajih, z rojstvom otroka, zaljubljenostjo, poroko, načrtovanjem skupne selitve, s trenutkom ko dobimo službo, ko dobimo nepričakovan denar ipd. Torej srečo ljudje dojemamo kot dokaj kratkotrajno, redko ponovljivo, oziroma povezano z zgolj posebnimi priložnostmi in pa vedno povezano z drugimi ljudmi.

Katere pa so te posebne priložnosti, kdo jih definira? Ljudje seveda. Mi smo tisti, ki se odločimo, da je danes navaden in dolgočasen, celo utrujajoč in žalosten, ponedeljek, medtem ko se bomo čez vikend sestali s prijatelji in bo to zato srečen in poseben dogodek. Mi smo tisti, ki dogodkom, dnem, ljudem, okoliščinam, nalepimo etiketo posebnosti, skoraj nečesa svetega, kar se razlikuje od 'vsakdanjih dni'. Zakaj v narekovajih? Ker tudi vsakdanje dneve, ali mesece, trenutke, ure, kot take označujemo MI.

Zakaj se ne bi odločili, da bomo uživali v TEM trenutku? Tudi če sedimo v službi in delamo, ali tudi če sploh nimamo službe. Morda se sliši čudno, neznano.. ja, ker nas tega niso naučili! Ampak če bomo vso življenje čakali le na poseben trenutek, priložnost, dogodek, bo naše življenje posejano le z redkimi priložnostmi za srečo.

Npr. lahko vso leto čakam na poletje, vmes pa odštevam dneve, vendar zaradi tega pozabim na cenjenje vsakdana. Mimogrede, ta beseda mi ni všeč, ker nekako označuje, da je vsak dan enak drugemu, kar pa seveda ni. Lahko se odločimo, da bomo danes šli po drugi poti v službo, da bomo klepetali z drugimi sodelavci kot po navadi, da za spremembo ne bomo šli na aerobiko, ampak na razstavo v galerijo.. ali da bomo ostali doma in počeli NIČ- tudi to je lahko sreča!!

Prav tako nam je v krvi prepričanje, da za srečo potrebujemo druge- ljudi, živali, nekaj drugega skratka. Zakaj ne bi sreče poiskali v sebi? Eni se najbolj srečne počutijo ko meditirajo, drugi ko poslušajo glasbo, menim pa, da bi se mogel vsakdo znati naučiti se pogovarjati sam s seboj in se naučiti biti sam, kar ni enako kot osamljen ali izoliran.

Kam pa gre sreča v hudih trenutkih, preizkušnjah, ob temnih mislih? Zamenjala so jo negativna čustva, ki pa nam, po mojem osebnem mnenju, skušajo nekaj povedati. Zato jih jaz upoštevam, saj je soočenje z njimi, ali pa tudi predajanje negativi in razmišljanje, menim da je tudi to včasih potrebno, ključ do naslednjega občutka sreče.  Ne zdi se mi koristno, če ignoriramo ta negativna čustva ali če jih skušamo na silo in čim hitreje zamenjati s srečo, to vendarle ne gre!!!

Vendar pa se ne strinjam tudi s prepričanjem v diametralno nasprotni smeri- npr. z mnenjem nekaterih, da moramo za svojo srečo vedno poskrbeti le sami. Zagotovo lahko sami res največ naredimo to, vendar zakaj bi se s tem v prav vsaki situaciji soočali le sami, če nam npr. lahko enkrat pomaga stik z drugimi ljudmi, drugič z živalmi, s predmeti ipd. Načinov do doseganja sreče je vendarle več, ni enotnega recepta, pa tudi ob določeni priložnosti nam lahko bolj ustreza en pristop, v drugi pa nekaj povsem kontrastnega.



Tuesday, April 2, 2013

Tesnoba- Kako jo doživljam? 1. del



Tesnoba- doživljam jo kot nek občutek nezadovoljstva, kot da me nekaj tišči navzdol, kot črn oblak, ki se naseli v moji duši... ampak, sčasoma mine,.. včasih vem zakaj, ker se jo namenoma lotim premagovati, npr. s sproščanjem, pogovorom, odmikom od situacije, včasih pa na videz mine sama od sebe.. včasih celo le zato, ker po dolgem času npr. posije sonce, ker se spomnim na kaj lepega, veselega, ker zagledam nekaj, kar me nasmeji ipd.

Na sploh pa se mi zdi, da se pri soočanju s tesnobo vse preveč zanašamo na to, da nas bo nekaj ali nekdo drug spravil v boljšo voljo, medtem ko menim, da je najučinkovitejše, če to storimo sami.. Poiščimo nek razlog, da spet začnemo upati in zaupati, da uvidimo, da imamo razlog za srečo in nasmeh.. pa ne nekakšen zunanji razlog, tudi to sicer, ampak predvsem notranji- že dejstvo, da smo živi, da smo zdravi, je razlog za srečo. In pa zavedanje, da čutimo, da smo unikatni in zato tudi v različnih situacijah čutimo drugače.

S kolegico sva se ravnokar pogovarjali glede tega, da nekateri želijo oz. pričakujejo od nas, da smo kar naprej dobre volje in ne razumejo naših napadov tesnobe, v katero osebno prištevam tako otožnost, ki je zame precej podoben pojem kot tesnoba, in sitnost, lenobo, nerazpoloženost ipd. Vendar pa ima vsak od nas pravico, da čuti kakor čuti, da se ne sili in pretvarja, da je v nekem trenutku vesel in zadovoljen, če pač ni. Vsak od nas ima pravico izraziti svoja čustva, ne le tista pozitivna, saj je to najlažje in v družbi tudi edino spremenljivo.

Če pa smo slabe volje, naj bi to, kot priporočajo nekateri, zamaskirali, se potrudili, da to prikrijemo..

To se mi ne zdi ravno učinkovito, ampak je po mojem najboljše, če si tesnobo najprej priznamo in se z njo soočimo ob pravem času- ne na silo, ter predvsem za voljo našega lastnega boljšega počutja in delovanja, ne zato, da ustrežemo pričakovanjem drugih, da bo njim lažje in da jim ne bo nerodno, ker ne vedo kako reagirati ob naši tesnobi!

Kaj pa sploh je tesnoba? Kot sem že omenila, jo povezujem tako z otožnostjo, kot lenobo, pa tudi vizualizacijo črne prihodnosti, s tem, da v tistih trenutkih ne verjamemo vase, ne opazimo pozitivnih vidikov situacije ipd.. tesnoba pa se, vsaj pri meni, ne navezuje vedno na točno določen problem ali situacijo, ampak velikokrat še sama ne vem, od kod se pojavi..

Sem pa prepričana, da ima prav vsako čustvo, tudi tesnoba, ki jo dojemam kot sklop čustev, svoj namen in je koristno. Tudi tesnoba. Njen namen? Opozarja me, oziroma vas, da nekaj ni po mojem okusu, pričakovanjih, ter da je na meni, ali bom spremenila  svoja čustva ali pa se še naprej kujala.. In včasih je tudi to nujno,saj kujanje dojemam kot nek odmik od drugih in samorefleksijo.

Pa vi, kako doživljate tesnobo in kako se soočate z njo? Pustite da vas mine, ali imate kakšne svoje načine za premagovanje?