Friday, March 29, 2013

Maske- video



Oglejte si tale filmček o maskah, mnenje klinične psihologinje iz Londona,  gospa se ukvarja prav s tem, da že desetletje pomaga ljudem pri tem, da odvržejo svoje maske. Svetuje v podjetjih, predava na to temo..

povezava do videa:

Skratka zagovarja, da se maske odstranijo, saj meni, da šele nato odkrijemo srečo, ter do popolnosti izboljšamo svoje življenje.


Kaj so maske? 2. del



Danes pa namenoma malo manj teoretski pristop, ter bolj oseben, skušala bom opisati, katere maske nosim jaz in vas povprašati po vaših.

Maske so torej povezane z vlogami,  ki jih igramo v družbi, v odnosih z drugimi, v različnih življenjskih situacijah itd. Jaz naprimer, si vsak dan nadenem kar nekaj mask: ko sem s fantom, se odprem, mu zaupam, po drugi strani pa z njim ne govorim o povsem enakih stvareh kot denimo z mamo ali prijateljico. S prijateljico, s katero sva močno povezani že dolga leta, pa ne obravnavam povsem enakih tem kot s kolegicami, ki sem jih spoznala šele pred kratkim in šele spoznavam njihov karakter, kdo so kot osebe, kaj želijo, o čem sanjarijo itd.

Zanimivo pa je, da opažam, da ta vzorec pri meni velikokrat ne drži in se povsem obrne na glavo. Da osebi, ki sem jo komajda spoznala, pokažem večji del svoje osebnosti kot pa nekomu, ki ga poznam že dolgo in ga štejem za zaupnika. Morda zaradi strahu pred kritiko prijateljev?

Kljub tem odstopanjem, pa gre pri meni povečini za to, da dokler se ob osebi še ne počutim čisto domače, je moja maska bolj debela, bolj prikrivna, po drugi strani pa to ne pomeni, da skrivam svojo osebnost in značilnosti. Le ne prikažem vseh v enaki meri in ne vseh na enkrat, verjetno se podzavestno trudim očarati, medtem ko me le nekaj prijateljic pozna res zelo dobro in pozna tudi moje šibke točke, sanje, strahove ipd. V odnosu do njih je moja maska tanjša, čeprav včasih pa mi prija, da se ne odprem popolnoma in si rajši nadenem debelejšo masko, ki zakrije moja čustva. Ker jih včasih pač ne želim razkriti, na to še nisem pripravljena, ali pa se odločim, da bom čustva, razmišljanja, ideje, pač zadržala le zase- vsaj za nekaj časa.

Pa sem takrat, ko sem sama s seboj, res povsem brez maske, torej v maske v smislu, da si  ne nadanem neke vloge, ki po mojem predvidevanju definira, kako bi morala delovati, razmišljati in govoriti? Sem takrat res iskrena do sebe ali pa me maska ščiti celo sama pred sabo?

Vendar maska zame nima negativne konotacije, saj je v večini primerov še kako dobrodošla, saj le kako bi bilo, če bi v vsaki sekundi povedali vse kar si mislimo in čutimo? Hm, mogoče pa bi ravno to spremenilo svet na boljše, če bi bili vsi iskreni in bi maske padle?

Jaz mislim da ne, saj so maske nujno potreben obrambni mehanizem, ki lahko tudi ščiti- nas in druge, pred nepotrebnim razočaranjem. Npr. ali boste prijateljici povedali, da ji obleka nikakor ne pristaja ali da se vam njen fant zdi kreten? Nekateri pravijo, da je absolutna resnica vedno boljša kot pretvarjanje. Hm, ja, kaj pa v odnosu do šefa:  boste iskreno povedali da se vam zdi nesposoben in da bi vi marsikaj znali narediti boljše? Boste to sploh kdaj razkrili in če ja, res popolnoma iskreno, ste prepričani?? Tudi če boste, boste verjetno ubrali določene pristope, besede, kretnje, in vse to je del maske.

Podelite z mano vaše mnenje o maskah, ki jih nosimo!





Sunday, March 24, 2013

Kaj so maske? 1. del



Namenoma se hočem izogniti psihološkim teorijam in tistemu, kar piše v knjigah, tako da v kakšne daljše teoretske članke ne bi šla, rajši moje razmišljanje o tem, kako vidim kaj, moje mnenje, zelo zaželeno je, da še vi podate kakšen komentar.

Zdi se mi, da so maske, nekakšna psihološka fasada, ki si jo nadanemo ko gremo med ljudi, ena taka vsakdanja stvar, ki funkcionira, se dogaja non stop, vendar jo z zavestjo le redko zaznamo. Kajti psihološka maska ima podobno funkcijo kot tista, ki si jo nadanemo za pusta, saj si slednjo poveznemo, ali si jo narišemo, zato, da bi se vsaj za trenutek prelevili v nekoga drugega. Če si npr. nadanem, ali pa se vanjo preobrazim s pomočjo umetnega nosu, bradavice, las in špičastega klobuka, masko čarovnice, jo bom skušala upodobiti tudi z vedenjem. Čarovnica, pa čeprav le za pusta, naj bi govorila z bolj zlobnim glasom, se privoščljivo smejala, hodila kot bi imela grbo, imela dolge, krempljaste nohte ipd.. Zagotovo obstaja še milijon enih predstav, stereotipov, a o tem kdaj drugič, kako naj se obnašale čarovnice.

Kaj pa v vsakdanjem življenju? Naše maske morda niso tako vidne, so pa vseskozi prisotne. Npr. ko gremo v službo, si nadanemo profesionalno masko, pa s tem ne mislil le make-upa, poslovne obleke, kravate pri moških ipd. Že ta oprava ni za vse enaka, saj eni delajo na uradih, drugi v proizvodnji, tretji v trgovinah, četrti na terenu itd., torej ima vsak od njih drugačno zunanjo podobo (oblačila, ličila če so, čevlji, dodatki- npr. mapa s poslovnimi načrti, kovček s pripomočki itd.). Ta zunanja podoba pa je le del t.i. maske.

Večji del mask predstavljajo naše vedenje, mimika, geste, obrazni izrazi, ki pa izžarevajo, navzven kažejo, takšen karakter oz. človeka, v kakršnega se želimo preleviti v neki situaciji. Morda bo kdo rekel, da smo vendarle ves čas enaki, da imamo vsi nek svoj značaj in se ne sprenevedamo oz. ne želimo biti nekdo drug.

Pa je res čisto tako? Ko gremo npr. na izpit na faks, verjetno ne bomo na glas pokali balončkov iz žvečilnega gumija in se bogato večerno naličili, le dva primera, seveda pa je to le zunanja maska. Kaj pa vedenje? Najbrž se bomo, če gre za ustni izpit, trudili navdušiti profesorja, delovati profesionalno, vsevedno, vljudno, spoštljivo, dobro pripravljeno in kos situaciji, itd.

V službenih odnosih  je nekako podobno, na razgovorih za delo pa bomo npr. še bolj stremeli k popolnosti, saj bomo želeli v tistemu, ki nas intervjuja, vzbuditi prepričanje, da smo prav mi pravi za to delo...

Kaj pa maske v intimnih odnosih? Smo pred partnerjem res v prav vsakem trenutku 100% takšni kot nam paše? Povemo vedno vse kar si mislimo, čeprav smo nanj mogoče neskončno jezni, smo povsem sproščeni tudi med prijatelji, vedno, ali pa včasih zadržimo svoje mnenje, da ne bi koga prizadeli? Ali kdaj koga pohvalimo le zato, da bi bil vesel, čeprav tega v resnici ne mislimo tako?

Kaj so torej maske, če povzamemo?
Maske se rodijo oz. nastanejo najprej v nas samih: z nekim našim prepričanjem, kako bi se morali vesti v nekem trenutku, našim prepričanjem, koliko svojih čustev naj izrazimo v neki situaciji ali do nekoga (ter KATERA čustva izraziti navzven ali pa jih potlačiti), posledično pa temu prilagodimo svoj zunanji videz.

Izberemo (včasih bolj premišljeno, drugič bolj podzavestno): kako se bomo oblekli in obuli, kakšne kretnje bomo uporabili (npr. pri prijateljici ki jo tolažimo, uporabimo nežne, pomirjevalne gibe),kakšno mimiko.. no, to zadnje dvoje je že bolj na intuitivni ravni, ni toliko stvar premišljene, povsem zavestne odločitve..

Naše maske definirajo in oblikujejo naša lastna prepričanja, nanje pa so vplivali: vzgoja, torej kako so nas vzgojili starši, vpliv okolice in kulture, šola,mediji, mnenja drugih ljudi, lastne življenjske izkušnje (ki so nas naučile, kako je najboljše, da se vedemo v določenem primeru) itd.

Z maskami stopamo v odnose, vsak od nas pa ima več mask, nekatere so intimne, druge uporabljamo v odnosu z nepoznanimi ljudmi ali npr. v službi.. tudi sami pred sabo imamo lahko maske.. pa maske lažejo?
Lahko ja, imajo pa tudi zaščitno vlogo..

Več o tem pa prihodnjič:):

Kako pa na to gledate vi:)?

Kdo sem?



Kakšen smisel bi imelo, če bi pričela blog z imenom Spoznaj sebe, ne da bi najprej predstavila sebe:)? Torej, kdo sem? Sem marsikaj:

Sem diplomirana kulturologinja, navdušenka nad psihologijo, obiskovalka neformalnih izobraževanj, trenutno se učim nemščine in obiskujem seminar za strokovne delavce ki se ukvarjajo s starejšimi ljudmi. Sama s tem še nimam izkušenj, nekaj malega sicer ja, prek prostovoljnega dela, ampak sem spoznala, da me to zanima, ter da bi o tem rada izvedela kaj več.

Sem tudi prostovoljka, pri Družinskem centru Maribor, sodelujem tudi pri projektu Išče se osebnost na Inštitutu za osebnostni razvoj, prav tako v Mariboru. Sem tudi avtorica knjižnega bloga, vendar knjige prebiram hitreje in strastneje kot pa zapisujem moje recenzije, saj želim, da se zgodba najprej nekoliko usede vame, ter šele nato zapišem svoje občutke.

Zakaj sploh blog? Ker se že od nekdaj rada pisno izražam, napisala sem nekaj pravljic, za svojo dušo, ena pa bo verjetno tudi ugledala luč sveta.. Rada pišem dnevnik, tudi dnevnik sanj, najmočneje se izražam prav pisno, medtem ko pri javnih nastopih zamrznem.

Ne bom pa rekla, na tej točki, da dovolj o meni, kot vsi radi rečemo, saj skozi blog spoznavam tako sebe kot vas, dragi bralci, ter skušam dati nekaj sebi in tudi vam.

Tema bloga bo predvsem človek, psihologija, čustva, razmišljanje o tem, predvsem moje osebno mnenje, združeno s tem, kar sem spoznala tekom šolanja, neformalnih izobraževanj in drugih opažovanj.

Ljudje se mi zdijo zelo fascinantni, predvsem pa naša večplastnost, maske, ki si jih nadevamo pri odnosu z drugimi, več o maskah mogoče v naslednji objavi.. pa tudi naša duša, naša hrepenenja, ki jih včasih izrazimo, včasih pa ne..  Koliko pa vi izrazite sami sebe in na kakšen način? Me zanimajo odgovori :)

Zapišite tudi, kakšne teme bi vas pritegnile, o čem bi želeli brati?