Monday, July 11, 2016

Cona udobja ali zvestoba sebi?


Cona udobja. Nekakšna vata, zavetje, prostor, psihični, fizični ali čustveni, v katerem se dobro počutimo. Varno, umirjeno, zaščiteno. To je lahko dejanski fizični prostor- npr. dom, soba, naš posebni kotiček, v katerem se sprostimo, se počutimo srečne, nam je udobno itd, ali pa naš način življenja, v katerem se dobro počutimo. Cona udobja je lahko vse- od prepričanj, odločitev, vrednot, stila življenja, poklicne poti itd., kjer nam je ''fajn'' in domače, kjer ne tvegamo, ni presenečenj, nevarnosti. No ja, življenje v resnici vedno preseneča, pa če se pripravimo, ali ne :).

Pa vendar- kako bomo živeli- ali bomo sprejemali kakšna tveganja, ali bomo poskušali kaj novega ali pa se držali preverjenih receptov- tako kulinaričnih kot življenjskih, pa je na nas samih. Lahko večno živimo na isti način, vstajamo ob isti uri, opravljamo isti poklic, hodimo na iste počitnice, ali pa sploh nikoli ne potujemo, imamo enak krog ljudi,- kolikor je seveda to mogoče in v kolikor se okoliščine, zaradi drugih ljudi in stvari, ne spremenijo same od sebe. Lahko živimo tako, da ne maramo sprememb in se jim upiramo. To ni nujno slabo. Ljudje smo različni.

Pa vendar vsi potrebujemo občutek pripadnosti v življenju, predvidljivosti, vsaj približne, glede tega, kako bo potekal naš dan in naslednji dan ter teden, s kom se bomo zbujali, s kom prijateljevali, kaj počeli v službi, kje bomo čez mesec dni itd. Če bi se zjutraj zbudili in bi vsak dan bil popolna neznanka, če ne bi vedeli kaj sledi in kaj bomo delali, bi to hitro postalo ne le zanimivo, temveč tudi stresno, marsikomu celo grozljivo. Potrebujemo zavetje svoje družine, kroga prijateljev, delovne naloge, ki jih zmoremo ali urnik na faksu, ki nam daje neke smernice ;). A kakšno bo naše življenje, če nikdar ne poskusimo kaj novega, ne naredimo korak proti nečemu, česar nas je strah, vendar pa želimo to premagati? Takšno življenje je za nekatere prijetno, takšno da poboža, za nekatere pa grozljivo dolgočasno.

Nekateri ljudje ljubijo spremembe, nepredvidljivo, adrenalinska potovanja, eksperimentiranje z življenjskim stilom, zadajanje ciljev, ki jim dajejo motivacijo, jih izzivajo. Nekateri želijo negovati svoj pogum, si upati več in več. Nekateri se vmes odpočijejo in ustvarijo vsaj neko cono domačnosti, nekateri, bolj ekstremisti, pa se ne ustavljajo. 

Potrebno pa je vedeti, da je nekaterim adrenalin pravzaprav udobje, podobno takšnemu, kot je nekomu drugemu rutina. Na drugem ''bregu'' pa so ljudje, ki ne marajo nikakršnih sprememb, ki dobesedno jedo isto jed 50 let, se oblačijo enako, hodijo po istih poteh, negujejo svoje omejeno znanje in vednost in nočejo niti slišati za raznolikost, za drugačnost.

Kaj je boljše? Kako lahko sodimo, ali je bolje biti nekdo, ki ves čas hlasta za spremembami in se nikdar ne ustavi, kateremu je življenje izziv, rutina pa mu pomeni grozo, ali pa oseba, ki je rada na svojem kavču, dobesedno ali simbolno, ter ki jo ob misli na nepredvidljivost življenja oblije mrzli pot? Moje mnenje je, da je tudi tu najboljša nekakšna zmernost. Iti iz cone udobja ja, a ne za vsako ceno in zgolj zaradi dokazovanja drugim, brez iskrene, lastne želje in radovednosti po nečem novem. 

O podobni temi sem pisala tudi tule.

Pa vaše mnenje? Radi kar naprej tvegate, preizkušate novosti, ali se raje držite preverjenih izbir, načina življenja itd, ki mu zaupate?


Tuesday, July 5, 2016

Intuicija: Ko vse v tebi kriči, da nekaj ni v redu

Danes bom pisala, ja, po zelo dolgem času, malo sem zasedena z magistrsko, prav toliko pa tudi z lastnimi mislimi, o tematiki, ki je mnogim domača, jo prepoznavajo tudi pri sebi, nekaterim pa se zdi privlečena za lase. Šesti čut ali intuicija. Verjamete vanjo?

Če si sposodim nekaj definicij: Gre za našo notranjo naravnanost do določenega ravnanja, tudi za t.i. občutek v drobovju (gut feeling), občutek, ki ga ne moremo pojasniti, vendar nas nekako vodi do določenih spoznanj, odločitev ipd (vir: KLIK). Pogosto se naknadno izkaže, da je naš šesti čut imel prav, četudi prej nismo vedeli, zakaj tako čutimo- pogosto prav nasprotno temu, kot pa bi se od nas v določeni situaciji pričakovalo.

Primer 1: Ko oseba dobi novo službo, v hipu začuti, da tu nekaj ni v redu, pa čeprav nima nikakršnih oprijemljivih dokazov za to. Delo ji odgovarja in tudi šef ter sodelavci so sprva prijetni in prijazni. Čez čas pa se npr. izkaže, da v firmi poteka prikrit mobing ali pa, da podjetje ne posluje pošteno.

Primer 2:  Na spletu je dostopnih mnogo pripovedovanj ljudi, ki so se tik pred potovanjem, ki so se ga veselili že dolgo, premislili. Nekaj jim je prišepnilo, naj ne odidejo na pot, zato so potovanje odpovedali. Znani so primeri, ko je letalo, s katerim bi morali na pot, nato strmoglavilo ipd.

Albert Einstein je nekoč dejal, da je intuicija najbolj dragocen dar, mnogo ljudi pa poroča, da dobijo namige svojega šestega čuta- glede odločitev v življenju, lastnih dilem, ljudi ki jih obkrožajo itd., predvsem med sanjami ali pa tik za tem, ko se prebudijo iz spanja (vir in več o tem: KLIK.)

Kako doživljam intuicijo jaz? Pogosto kot telesno sporočilo: npr. črvičenje v želodcu, občutek napetosti, nesproščenost, tesnobo, kadar gre za nekaj, za kar se čez čas izkaže, da ni dobro zame. Ali pa nasprotno- občutek lahkotnosti, vznemirljiv naval energije, veselje, ki mi šepeta, naj se nečesa lotim, naj grem v določeno smer. Pa čeprav mi logika govori, da je to noro in nemogoče, da nikakor ne bo šlo, a intuicija me pomirja, da bo še vse dobro in da je vse izvedljivo. 

Primer iz mojega življenja: Pred leti sem sodelovala v prostovoljni ekipi, kjer je bila vodja društva prijetna sogovorka, vendar me je precej hitro nekaj začelo motiti, zdelo se mi je zlagano in prisiljeno. Ker se je ta ženska zelo trudila in bila zelo motivirana za naše projekte, sem imela slabo vest, da tako čutim in da mi gre na živce.  Spraševala sem se, kaj je narobe z mano in se oštevala, da sem nepoštena. Čez čas, ko nas je iz društva izstopilo kar nekaj, pa sem izvedela, da so tudi drugi doživljali podobno in se na sestankih celo soočali s hudimi glavoboli, tako kot jaz. O tem smo se pogovarjali šele naknadno.

Izkazalo se je, da z osebo preprosto ne moremo sodelovati in ta naš šesti čut nam je prek telesnih signalov že prej mnogokrat sporočal, da se bo zgodba tako razpletla. Proti tej osebi še danes nimam nič, le ujeli se nismo, včasih energije ljudi pač niso kompetentne.

Kaj pa vi? Vas je intuicija že kdaj opozorila, se je nato morda izkazalo, kako prav je bilo, da ste jo upoštevali ali pa ste dobili lekcijo, ker je niste?

Monday, June 13, 2016

5 ukrepov, kako si med brezposelnostjo polepšati življenje


Danes bom pisala o tem, kako si v času brezposelnosti polepšati življenje. Iskanje dela, priložnosti za zaposlitev, morebitno nadaljnjo izobraževanje ipd, zna izčrpati. Zdravstveno, čustveno in psihično. Zakaj ne bi poiskali načine, da si življenje obarvamo in ne dopustimo, da nas spirala obupa posrka vase?

1) Ne pozabimo na stvari, ki nas veselijo: Ni razloga, da bi cele dneve mleli črne misli in se izčrpavali v iskanju dela. Privoščimo si vse tisto, kar nas bogati in veseli: razvajanje, šport, pogovor, ustvarjanje, karkoli. Ne pozabimo na to, saj nam bo prav to dalo zagon in osrečilo.

2) Upirajmo se obsedenosti z delom: Vsi ljudje smo MNOGO več kot le osebe, ki potrebujejo zaposlitev. Brezposelnost je lahko žalostna nalepka, a le, če to dovolimo. Smo tudi partnerji, starši, prijatelji, imamo mnogo vlog in interesov. Tako veliko je še stvari, ki nas radostijo in kjer smo pomembni ter dejavnosti, v katerih lahko uživamo in blestimo. 

Obsesija z iskanjem dela ni hec, čeprav se jo jemlje kot odgovornost, pa ima temno plat: da se začnemo ocenjevati le po tem kriteriju. V življenju je še toliko drugih, pomembnih ljudi in aktivnosti ter delov tebe, ki jih moramo negovati. To dolgujemo sebi.

3) Poskrbimo za počitek: Ja, iskanje zaposlitvenih priložnosti je delo, ki utrudi. Privoščiti si moramo dovolj spanca, razgibavanja in predvsem mentalnega počitka. Kakovostno udejstvovanje zahteva spočit um, celonočno premetavanje in razglabljanje resnično ne vodi nikamor. Vsakdo ima skrbi, a naša odgovornost je, da se imamo radi in se z njimi spoprimemo ter ne dovolimo, da se uničujemo.

4) Na to obdobje poglejmo kot na darilo: Sliši se grozljivo, sploh za tiste, ki imajo družine in nujno potrebujejo denar. A na določen način in za nekatere ljudi pa je to lahko nova priložnost: da poiščejo sebe, svoje interese, da postavijo nova merila, sploh če so prej npr. delali v obupnih razmerah, ali nekaj, kar jim res ni bilo pisano na kožo. Brezposelnost je lahko tudi, čeprav boleča in dolgotrajna, priložnost za predrugačenje življenja.

5) Izkoristimo čas: Ne samo za iskanje dela in za polnjenje dni z raznimi opravili. Izkoristimo čas zase, za meditiranje, za poglabljanje vase, za branje, za sprehod, za polnjene baterij v naravi, za preživljanje časa z družino, za razmišljanje, za spoznavanje novih ljudi, krajev, spoznanj.. Ta dodatni čas je lahko prav tisto, kar bo na nepričakovan način obogatilo naše življenje.

 

Friday, May 27, 2016

4 zanimiva dejstva o introvertiranosti

Tokrat nekaj zanimivih dejstev, ki sem jih spoznavala ob prebiranju knjige Tihi, avtorice Susan Cain. Gre pravzaprav za popis študij, raziskav in avtoričine lastne študije introvertiranosti in ekstravertiranosti.

PS: O introvertiranosti kot osebnostni lastnosti sem sicer že pisala tudi tule. 
(vendar takrat še nisem prebrala te knjige, ki pa se tematike loteva zelo poglobljeno in na zanimiv način, z veliko praktičnimi primeri).

1) Introvertiranost ni enaka sramežljivosti:

To je pogost predsodek, pa vendar ne gre za eno in isto zadevo. Introvertiracni so lahko plašni, ni pa nujno. Nekateri introvertirani so zelo zgovorni, imajo radi ljudi, celo izpostavljanja v določenih situacijah, to, da jih nekdo nagovori pa jim ne predstavlja stresa, nimajo težav z javnimi govori, izpostavljanjem, a le, ko je to nujno potrebno. Nastopov in tega, da so v središču pozornosti (tudi npr. na lastni rojstnodnevni zabavi) pa, vsaj po navadi, še vedno ne marajo preveč.

Najboljše se počutijo v manjših skupinah, v intimnejših pogovorih. Vendar pa se številni vase obrnjeni ljudje tudi v družbi odlično znajdejo in niso sramežljivi. Nekateri pa so sramežljivi, vendar to dobro prikrivajo s spretnimi socialnimi veščinami in dobro pripravljenimi govori.

2) Poslovni svet preferira ekstravertiranost:

Karierni svet, pa naj bo v poslovnih ali kakršnih koli drugih vodah, naj bi, sploh v ZDA, še vedno dajal prednost ekstravertiranim ljudem. To pomeni, da imajo šefi pogosto bolj ''radi'' ljudi ki so usmerjeni navzven, ki posedujejo zdravo mero samopromocije, ki so družabni, samozavestni, obvladajo delo v skupinah, ki jim uspeh veliko pomeni itd.

Saj ne, da introvertiranci niso takšni, vendar pa pogosto, kar je žal zakoreninjen stereotip, le delujejo manj samozavestno, manj prepričano vase in za nekatere celo nezanimivo. To pa zato, ker se bolj sproščeno počutijo med poslušanjem kot pa govorjenjem, nemalokrat tudi govorijo bolj tiho, kar nekatere voditelje in direktorje zmoti, saj se jim tak kandidat zdi otopel, tudi premalo šarmanten, zaspan, celo len itd.

3) Usmerjenost navznoter oz. navzven:

Povedano na kratko, introvertirani ljudje so tisti,ki so bolj obrnjeni vase, bolj so pozorni na to, kaj razmišljajo in doživljajo sami pri sebi, ekstravertiranci pa so, bolj kot pa na svoj notranji svet in lastna doživljanja, osredotočeni na zunanji svet in ljudi ter dogodke v svojem življenju. Mnogo bolj so tudi motivirani za uspeh ter materialne dobrine.

Medtem, ko prvi komaj čakajo, da bodo po službi kmalu doma, v svetu svojih misli, za knjigami in s svojimi lastnimi projekti ter hobiji, pa ekstravertirani hrepenijo po dogodkih, zabavah, energiji ljudi ipd.

4) Introvertiranost je v Aziji zaželena:

Kitajska, Japonska, Koreja so le nekatere izmed azijskih dežel, kjer je introvertiranost zelo spoštovana, pogosta in kjer se v tem duhu vzgaja tudi otroke. Umirjenost, usmerjenost vase, dober razmislek pred kakršno koli odločitvijo, dajanje prednosti varnosti pred tveganjem, preferiranje opravljanja le ene dejavnosti hkrati so lastnosti, ki v marsikateri azijski kulturi veljajo za prednost.

Introvertiranost je zelo ''doma'' tudi na Finskem, kjer je molk še vedno zlato, v nasprotju z ZDA, ki veljajo za najbolj ekstravertirano državo na svetu, saj tam skoraj vsakdo hrepeni po prepoznavnosti, široki mreži prijateljev, izpostavljanju itd.



Friday, May 20, 2016

5 stvari, ki jih nismo dolžni pojasnjevati


Za katere življenjske odločitve se nam ni potrebno opravičevati, česa nam res ni treba pojasnjevati?


1) S kom in kako živimo: Naša intima, naša pravila. Kaj in koliko bomo to delili z drugimi je zgolj naša odločitev. To, kdo nam greje postelje, ali imamo otroke ali ne resnično ne igra vloge pri ničemer- kako delamo, kakšne osebe smo, kakšne vrednote imamo, kako obravnavamo druge itd... Razmerja so raznolika in če oseba ter način partnerstva ali oblika družine, ali pa samski stan, ustreza nam samim, je to vse, kar šteje. Nismo dolžni razlagati podrobnosti, nikomur, le sebi in partnerju.

2) Prelomnic v življenju: Sprememba življenjskega sloga, menjava režima prehrane, sprememba kariere, odločitev za selitev ali prekinitev zveze  itd... Vse to so pomembne prelomnice in življenjski zasuki, ki pa jih lahko, ali pa tudi ne, podelimo z drugimi. Na nas je, ali bomo te občutke in odločitve razkrivali, a vedeti moramo, da nas morda ne bodo razumeli, nas obsojali.. A to niti ni pomembno, saj moramo izoblikovati življenje zase, takšnega, kakršnega si želimo, spremembe pa so pogosto nujno potrebne, četudi jih drugi ne odobravajo.

3) Nenavadnih hobijev in čudnih navad: Vsakdo jih ima. Razlika je le v tem, da nekatere izmed njih brez problema pokažemo, razkrijemo pred drugimi, nekatere pa raje zadržimo zase ali jih zaupamo res le najbližjim osebam. Vsi imamo kakšne čudne obsesije, navade, razvade, rituale itd.. Dokler ne motijo nas samih in z njimi ne škodujemo drugim, ni potrebe po kazanju teh, bolj odštekanih, delov nas samih. Naj vsaj nekaj ostane skrito in res le naše.

4) Dvomov o nas samih: Zelo pereča tema. Menim, da jo bomo najboljše odnesli, če dvome in svojo ranljivost priznamo le ljudem, ob katerih se čutimo razumljeno, spodbujano, spoštovano, pa še to ni garancije, da nas ne bodo kdaj prizadeli ali razočarali- v odnosih pač vedno tvegamo. Pa vendar- zaupanje naših skrbi kar vsakomur ki ima čas najbrž ni najbolj pametna izbira, oziroma moramo v tem primeru vedeti, da smo lahko še dodatno ranjeni.

5) Družinskega ozadja: Občutljiva tema, ki zadeva tudi druge ljudi, osebno dediščino, ki nas je izoblikovala v to, kar smo. Ljudem, ki vrtajo v nas, kdo ali kaj so naši družinski člani, nismo dolžni pojasnjevati in z njimi razpredati o podrobnostih. Če čutimo, da želimo, potem seveda, a marsikdaj se za takšnimi vprašanji žal skriva le radovednost in hrepenenje po tračih.

 

Thursday, May 12, 2016

7 razlogov, zakaj bolj zaupati sebi kot drugim


Zakaj pri življenjskih odločitvah poslušati predvsem sebe?

1) Ker drugi ne bodo živeli s posledicami naših odločitev: Drugi nas pogosto prepričujejo  v nekaj, česar si mi v resnici sploh ne želimo, čeprav lahko dobro razumemo njihovo mnenje in utemeljitve. Ampak, ali bomo resnično sprejeli neko odločitev le zato, ker nam tako svetujejo? Nikar, če dvomimo, moramo nujno poslušati ta notranji glas, ta alarm. Posledice bomo nosili sami in nihče drug.

2) Drugi nas nikoli ne vidijo takšne, kot smo v resnici: To ne pomeni, da se pretvarjamo ali lažemo, dejstvo pa je, da vsi drug drugega vidimo nekoliko omejeno, celo izkrivljeno. To pomeni, da nas drugi dojemajo zgolj na podlagi določenih informacij, vtisov ki jih imajo o nas, svojih prepričanj, tudi nezavednih predsodkov, itd. Ne morejo pa nam videti v dušo. Še sami smo pogosto zmedeni, kaj v resnici želimo. Le kako bi drugi lahko vedeli bolje?

3) Vsakdo ima drugačne kriterije za to, kaj je dobro in kaj slabo: Nekomu bo neka odločitev težka ali grozna- npr. za to, katero šolanje izbrati, kam se preseliti, kakšno hrano uživati itd., nekomu drugemu pa banalno enostavna. Vsaka oseba ima lastna merila za to, kaj mu denimo pomeni dobro, slabo, nedopustno, odlično, zanimivo, dolgočasno itd. 

Vsak si to predstavlja po svoje. Primer- prijateljičina služba je meni osebno naporna in si ne predstavljam, da bi tam zdržala eno sekundo, njej pa se je moje nekdanje delo- pisanje člankov- zdelo preveč monotono, odrezano od ljudi in dolgočasno. Vendar pa poudarja, da se tako zdi njej in da sva si precej različni

4) Imamo različne prioritete: Kaj nam je najbolj pomembno? Dejstvo je, da nekaterim denimo prosti čas pomeni več od zaslužka ali pa jim delovni izzivi in hektika predstavljajo pristni užitek, pozitivni zagon, medtem ko nekdo vse stavi na mirnost, rutino. Nekomu največ pomeni družina, spet drugemu kariera itd. Marsikdo vse stavi na potovanja, drugemu je za to škoda denarja itd. Nemalo ljudi obožuje živali in si življenja brez ljubljenčka ne predstavlja, nekaterim pa tak način življenja sploh ni predstavljiv itd.

5) Le naša duša ve, kaj jo izpolnjuje: Mogoče se sliši ezoterično in pocukrano, ampak iskreno verjamem v to. Tudi jaz ne morem vedeti za nikogar drugega, kaj je v resnici najboljše zanj. Naloga vsakogar izmed nas je, kar celoživljenjska, da to odkrivamo. Lahko ob druženju z drugimi, a vseeno moramo biti toliko iskreni, da prisluhnemo sebi, kaj nas polni, veseli in kaj veseli druge, nas pa nikakor ne.

6) Drugi ne poznajo sprememb naših želja: Morda smo imeli včasih drugačne cilje, želje, potrebe, vizije. To se je zdaj lahko spremenilo in s tem ni nič narobe. Le kako naj bi to vedeli drugi, oziroma tudi če, tega ne doživljajo tako intenzivno kot mi sami, saj najbolj čutimo, kdaj je čas za preobrat v življenju.Včasih si je to težko priznati, a ko si, lažje zadihamo.

7) Ker bomo deležni tudi ljubosumja in nerazumevanja: Je sploh potrebno dodati kaj več? Nekateri pač ne privoščijo uspeha, skrivaj uživajo, kadar nam ne gre in nas zato tudi ne zmorejo podpirati s srcem. Nasvet takšnih vedno izhaja iz lastnih strahov in nezaupanja. Dejstvo pa je, da kadarkoli bomo svoje sanje ali tudi dileme delili z drugimi, bomo dobili takšne in drugačne odzive. Pripravimo se na to, da sprejmemo le tisto, s čimer se strinjamo, ostalo pa spoštujemo, vendar vedimo, da to pač ni naš način mišljenja/življenja.

Saturday, May 7, 2016

3 fascinantna dejstva o času


Na osnovi zanimive knjige Čas vam želim predstaviti nekaj zanimivih dejstev, ki so mi zares dala misliti :)

1. Čas je relativen: Enega absolutnega časa ni, čeprav je to trdil Isaac Newton. Einstein je dokazal, da je čas relativen, saj je odvisen od zornega kota opazovalca ter tudi od tega, ali je v bližini kakšno težko ''telo'', oziroma predmet s težko maso. Ali ste vedeli da že to, da mimo vašega bloka pelje tovornjak, malenkost vpliva, malo zavre, torej upočasni, čas, kot ga kaže denimo vaša zapestna ura? Sliši se kot znanstvena fantastika, pa vendar je res :). 

Da je čas relativen dokazuje tudi to, da vsakdo od nas čas doživlja drugače- nekomu neka dejavnost mine res hitro, spet drugemu pa se ta ista aktivnost zelo vleče. Nekomu je dolgčas, že beseda pomeni da je čas zanj dolg, se vleče kot smola, njegovemu kolegu pa se v istih okoliščinah zdi, da minute kar bežijo. Doživljanje časa je odvisno tudi od: kako doživljamo neko dejavnost oz. kako se počutimo ob nekom: če nam je sogovornik zanimiv, se nam seveda zdi, da je pogovor minil en, dva, tri. V kolikor je debata nezanimiva, morda celo neprijetna, pa se nam vsak trenutek zdi kot večnost.

2. Več denarja pomeni manj, ne več, časa: Čeprav se sliši čudno, pa raziskave dokazujejo, da imajo bogati ljudje- četudi si lahko privoščijo varuške, šoferje, trenerje, čistilke itd., manj časa. Oz. tako to doživljajo. Obremenjeni so s številnimi dogodki, dejavnostmi- predvsem družabne narave, za katere preprosto menijo, da nanje 'morajo' iti. Dobrodelne večerje, podelitve, plesi, počitnice, protokoli itd. Čeprav je ironično, a marsikje imajo revni več časa, prav tako brezposelni, a seveda na račun finančne nepreskrbljenosti, občutkov nemoči, slabšega zdravja itd. 

3. Multitasking ne deluje!! Kaj ima to veze s časom? Ima, saj multitasking pomeni opravljati več stvari hkrati, torej sočasno. Pojem se še posebej nanaša na opravljanje delovnih nalog, še posebej v pisarniškem okolju. To je postalo zaželeno šele v modernem, tehnološko obarvanem času, ko je skorajda (vsaj na tiho) pričakovati, da zaposleni hkrati pišejo elektronsko pošto, govorijo po telefonu, tipkajo, preverjajo dokumente, snujejo projekte in še kaj. No, raziskave pa kažejo, da multitasking kot tak dejansko niti ne obstaja- med posameznimi opravki MORAMO (da jih sploh lahko izvedemo) imeti vsaj nekajsekundno ali minutno pavzo. Te trenutki minejo hitro, zato se niti ne zavemo, da je pavza vendarle bila.

Poleg tega pa žongliranje z več opravki sčasoma vodi v stres, zmedenost, slabšanje koncentracije, poveča se število napak, utrujenost itd. Pa naj še kdo reče, da je multitasking vrlina ;). Osredotočanje na eno nalogo hkrati naj bi v resnici prinašalo najboljše rezultate.