Wednesday, October 25, 2017

Slovo od mladosti in staranje: Kako smo živeli?


Zadnje čase je postalo moderno, da kozmetična industrija izdeluje reklame, ki tokrat niso usmerjene v anti-age ampak v pro-age, torej v spodbujanje, so ZA staranje in ne PROTI staranju. Ampak zakaj v resnici gre? Za precej eleganten in zvit poskus preoblikovanja sporočila te industrije. Še vedno naj bi kupovali izdelke, ampak ne proti staranju, temveč za lepo, uglajeno, staranje. Da se bomo starali 'spodobno', ne pa 'grdo', 'neokusno'

Vse lepo in prav. Ženske se rade polepšamo in kupimo kremico ali dve :). Pa vendar- staranje je dejstvo, o njem ne moremo glasovati in premišljevati ali se bi starali ali ne. Staramo se od trenutka, ko se rodimo. Česa nas je v resnici strah? V resnici je to odraz človeške tesnobe pri soočanju zavedanja z lastno umrljivostjo. V nas se prebudijo, včasih zavestna premišljevanja, nemalokrat pa neozaveščeni strahovi, ki bi jih lahko strnili v: Sem dobro živel? Kaj bo, ko umrem? Kako bo mojim otrokom, partnerju? Kaj se bo zgodilo v starosti? Kdo bo skrbel zame? Me bo še imel rad, ko bom zgubana? Morda se te skrbi komu zdijo smešne, a nikakor niso. Gre za ranljivost človeške duše in za najglobje dileme o tem, ali smo dovolj dobri, takšni kot smo. Tako osebnostno kot vizualno. Bojimo se, če bomo ugajali, če nas bodo še pogledali, se nam še nasmejali, ko bomo stari. 

Nekateri pa so že tako utrujeni v življenju, tako odtujeni od vseh, brez odnosov, da komaj čakajo, da se poslovijo, staranje je zanje neka vdanost v usodo. Tudi to ni pozitivno sprejemanje staranja v polnosti, temveč prej apatija. Pogled in čutenje staranja ni naključje. Kako ga dojemamo, je odvisno od tega, kako smo živeli, koliko smo se lahko v življenju izražali in kakšne odnose smo imeli, kakšni spomini nam ostajajo ter kdo smo kot oseba.

Obsedenost z vizualno mladostjo in lepoto ima globje korenine in ni tako plehko, kot se morda zdi tistim moškim in ženskam, ki jih oglasi za kremice in laserske operacije ne ganejo in ob njih zavijajo z očmi ali zamahnejo z roko. Staranje pomeni pogledati sebi v oči, si obelodaniti, kako smo živeli, pogledati se v ogledalo in videti črte, gubice, sive lase ali plešo, zgrbljeno držo pomeni pogledati in začutiti sebe v jeseni ali zimi življenja. Kaj ob tem čutimo? Kako nam je ko se zavedamo, da je večina življenja že za nami in ne pred nami? Smo živeli tako kot bi lahko?

Bežanje od staranja tako ni naključje, je poskus skrivanja pred razmišljanji o življenju, pred tem, kaj smo poželi v našem življenju in kaj smo iz njega naredili. Bolj polno kot smo živeli, lažje se bomo sprejeli takšne, kot smo. Lepo, napeto lice in polne, mladostne ustnice po bioloških raziskavah resnično pomenijo sinonim mladosti in plodnosti ter živahnosti, energije. A kdo pravi, da v resnici ne gre le za stereotipe in da tudi starost ne more biti lepa ali pa, kdo pravi, da je mladost vedno lepa in lahkotna? Še zdaleč ne, saj so naše življenjske poti in zgodbe lahko lahkotne ali težke na katerikoli točki: otroštvu, mladostništvu, odraslosti ali starosti.

Kako na svoje staranje gledate vi?

Tuesday, September 5, 2017

Kako se osvoboditi primerjanja z drugimi?



O primerjanju z drugimi sem že pisala. Včeraj pa sem gledala odličen video gospoda, ki me vedno navdihne. Tematika njegove tokratne epizode me je zelo nagovorila. Ponovno sem začela razmišljati o primerjanju z drugimi in spoznala več stvari:

1) Primerjanje med ljudmi ni pošteno


Zakaj ne? Imamo različne prioritete v življenju. Nekdo bo vso energijo usmeril v športne dosežke, neka ženska si bo zastavila visoke karierne cilje, vaš prijatelj pa bo spoznal, da si želi le mirno, družinsko življenje. Njegove službene ambicije najverjetneje ne bodo podobne željam nekoga, ki hoče priti na vrh, postati direktor, voditi skupino ljudi ipd.

Kdo je ženska, ki je šla v mestu mimo vas? Morda njeno srce poskoči le ob določenih stvareh- denimo potovanjih, ukvarjanju s hobiji, medtem ko jo nekatera življenjska področja, npr. karierna izpopolnjevanja, športno udejstvovanje, puščajo hladno in nezainteresirano. Kaj je s tem narobe? Prav nič!! Dokler je oseba iskrena do sebe in živi pristno, je vsak stil življenja unikaten, izpolnjujoč in pravilen!

Seveda obstajajo tudi obratna prizadevanja- nekdo si prizadeva za dosežke na akademskem ali znanstvenem področju in mu trenutno zelo ustreza, da je samski. Lahko to obsojamo? Mar ta človek živi manj polno kot družinska oseba, ki je brezposelna, vendar ima lepe odnose? V resnici to ve vsak posameznik sam. Seveda se področja lahko lepo dopolnjujejo, gredo z roko v roki, to so le primeri skrajnosti prioritet.

2) Nevarno je, če slepo sledimo idealom drugih ljudi

Vprašajmo se: Si v resnici želimo vilo na podeželju, kariero v poslovnem svetu, vzpon na Triglav, novi avto ali pa le mislimo, da bi si tega morali želeti? Ker si to menda želijo vsi? Ker se to bojda spodobi?

Res želimo določeno materialno stvar ali dosežek ali pa je to le primerjanje s tistimi ljudmi, ki so v našem pogledu uspešni? Za katere mediji pravijo, da so pomembni? V resnici, če bi pogledali globoko vase in bili iskreni- bi še mislili, da to potrebujemo? So določeni življenjski stili, materialne dobrine ipd., res nekaj, kar bi nas osebno osrečilo ali pa to sploh nismo mi in v resnici potrebujemo nekaj povsem drugega? Zakaj bi kopirali vrednote in želje drugih, če pa je pomembno le to, kar je pomembno nam in za nas?


3) Primerjanje na osnovi navdiha, ne ljubosumja

Nič ni narobe s primerjanjem, v kolikor nismo s tem obsedeni, nas to ne zamori, ne podžge ljubosumja in škodoželjnosti. Primerjanje je lahko tudi navdih za to, da se ozremo vase in postavimo cilje, da vidimo, kaj vse je možno doseči v življenju, česa vsega je lahko sposobno človeško bitje. Če je zmogel nekdo drug, zakaj ne bi mogli tega doseči tudi mi? Če so drugi uresničili svoje sanje, zakaj jih ne bi mi?

Nas pritegnejo stvari ali načini življenja drugih? V resnici, iskreno pritegnejo in so v skladu z našo osebnostjo, vrednotami, mišljenjem, sposobnostmi? Življenja drugih so v tem primeru lahko tudi čudovit navdih za snovanje naše življenjske poti, lahko nam služijo kot motivacija. Se strinjate in kaj menite o tej tematiki?





Thursday, July 27, 2017

Strah pred vožnjo 2. del- Učinkovit pristop, ki pomaga!


O tem sem že pisala, pa vendar bi želela dodati še nekaj stvari, saj sem v tem času tudi sama pričela s konkretnimi premiki v smeri premagovanja tega strahu in ob tem našla nekaj načinov in pristopov, ki mi zelo pomagajo.

Prav danes sem gledala odličen in poučen video o tem, da v resnici obstajajo tudi situacije, v katerih pa NI najbolj pametno poslušati svoja čustva in občutke. Kako to? Saj kar naprej poslušamo in beremo, da moramo upoštevati to kar čutimo, mar ne? Ja, ampak obstaja pomembna razlika v tem, na kakšen način se povprašamo o tem, kaj hočemo in čutimo.

Če se vprašamo: Kaj želim zdaj? Kaj čutim zdaj? Kaj bi rada storila zdaj?, lahko to porodi zelo drugačne odgovore, kot pa če se vprašamo: Kaj je zame najbolj pomembno? Kaj želim doseči v svojem življenju, kako se želim počutiti v prihodnje? 

Če fokus preiskovanja svojih občutkov iz ZDAJ premaknemo v PRIHODNOST, v nekaj kar je naš cilj, s tem možgane spodbudimo, da pričnejo razmišljati na dolgi rok, o tem, kaj si želimo daljnosežno, ne le v tem trenutku in ne le glede na to, kako se trenutno počutimo.

Primer, ki je tudi tema članka. Strah pred vožnjo. Vse, ki nas je strah vožnje, z mano vred, vabim, da se najprej testno vprašamo: Kaj želim ZDAJ? Odgovor pri meni je pogosto tak: Nočem voziti, strah me je, ne počutim se dobro, to mi povzroča samo stres, brez veze je, kaj pa bom z avtom, saj grem lahko z avtobusom, trenutno se mi ne ljubi, raje bi bila doma... Torej, moj odgovor je tak, da mi priskrbi odlične izgovore, zaradi katerih bom ostala v udobju in se izognila stresu.

Ko pa se vprašam/o: Kaj želim storiti s svojim strahom pred vožnjo, kako se želim počutiti glede tega v prihodnje?, so odgovori lahko drugačni. Če spoznamo, da nam vožnja sploh ni cilj, je to popolnoma OK, v kolikor pa bi radi vozili, bili samozavestni za volanom, pa so odgovori drugačni. 

Pri meni npr: Ja, trenutno res nočem, ampak enkrat pa bi rada bila samozavestna, sproščena, svobodna, rada bi bila zmožna vožnje do prijateljice, ki živi na drugem koncu države, rada bi se zapeljala, kamor bi hotela- brez panike in odrevenelosti. Pa četudi za enkrat le po domačem kraju :).

Že ta odgovor me spodbudi, da vseeno delam na tem strahu, četudi mi občutki in telo v nekem trenutku kričijo, da je nevarno, da ni prijetno, da nima smisla, ampak pogled naprej mi sporoča, da želim to preseči in se prebiti čez neudobje, ki je le trenutne narave.

O kakšnih drugih trikih pa več prihodnjič. Zaupajte mi tudi vi, kako se spopadate - tisti , ki se, ali čutite kakršen koli odpor, s strahom pred vožnjo?

Wednesday, July 12, 2017

Ne pozabimo na naše male zmage


Pa se spet oglašam po zelo dolgem času. Vmes se je dogajalo marsikaj, zelo zanimivega, pa tudi manj prijetnega, napornega, stresnega ter navdihujočega. Tako kot se nam dogaja vsem. Življenje ni premočrtno ampak včasih polno na videz dolgočasnih utrinkov, po drugi strani pa se zdijo obdobja, ki so temna, žalostna in moreča, neskončno dolga. Mavrica in sivina se v življenju izmenjujeta. Vsekakor pa si mavrico pogosteje lahko pričaramo kar sami.

Kako? Ne le s pozitivnim razmišljanjem, zaupanjem vase in grajenjem na samozavesti- tu imam še ogromno dela-, temveč tudi s tem, da se vmes veselimo vsakih malih korakov. Zdi se mi, da smo včasih tako neučakani ali pa kar malo mačehovski do sebe, da se samo ženemo- pri čemer koli že, ter čakamo na tisto veliko zmago, končni dosežek, pozabimo pa na to, da je življenje potovanje. In da je smisel v potovanju samem, ne (le) cilju. Nemalokrat pa vidimo le tisto končno vizijo: doseči to in to, kupiti to in to, spoznati sanjskega partnerja, dobiti dobro službo, se naučiti določenih veščin, prišparati za avto npr., prepotovati nekaj dežel ki nas mikajo itd. Karkoli je to- vsak ima drugačne prioritete in zanimanja-, pa je ljudem pogosto skupno to, da se znamo, kadar kaj ne gre po načrtih, okarati, pozabimo pa se pohvaliti.

Ali pa smo sami nase ponosni le ob 'velikih' dosežkih: diploma, služba, poroka, uspešen projekt, novo stanovanje, selitev idr.. Pri tem pozabljamo, da se tudi te želje niso uresničile kar same in čez noč, ter da so se začele s preprosto, še abstraktno idejo, željo, ki se je nato realizirala postopoma, po malih korakih. Najverjetneje poti do cilja niso bile ravne, pregledne, temveč polne tudi padcev in dvomov. Kaj pa mali dosežki? Teh se lahko veselimo vsak dan. Npr. že samo naša odločitev, da napišemo diplomo/magisterij, že to je mala zmaga, saj je ta miselni preskok pogoj, da se bo sploh kaj začelo odvijati v to smer.

Moje življenje trenutno kroji odločitev za vpis na družinsko in zakonsko terapijo v Ljubljani. Kuverta še ni odposlana, čaka na moji pisalni mizi in vsakič ko jo pogledam, me prevzame raznolik preplet čustev. Od radovednosti, veselja, strahu itd. Včasih sem stroga do sebe, neučakana in želim preveč hiteti- skrbi me, kako bom na tem področju dobila (oziroma si ustvarila, kar je najverjetnejši scenarij) službo, kako bo to sploh potekalo- ne le sama specializacija temveč tudi stvari, ki se bodo dogajale po njej. Potem pa sama sebi prišepnem: Ej, ustavi konje. Že želja je dovolj, to je porodilo priprave na vpis, nato bodo šele sledili ostali koraki.


Vsakodnevne zmage so sladke, a le poiskati jih je treba. To je lahko sprememba perspektive- da smo spoznali, da nekaj ni dobro za nas- pomemben korak je naredila blogerka Nina ki se je odločila, da bo spremenila življenje in pustila službo, ali pa obratno- odkrili da nas nekaj bogati.

Že to je zmaga in sploh ne majhna, izjemno pomembna, čeprav se nam ne zdi nič posebnega. Odkritje novih receptov, dan, preživet z najbližjimi, dobra knjiga ki nas napolni, uspešen trening, oddana prošnja za delo, nova pričeska.. Vse to so radosti, na katere bi bilo škoda pozabiti in so košček v mozaiku naših zmag.


Friday, May 19, 2017

Vse ob svojem času...Za premik je včasih potrebno počakati


Že spet dolgo nisem pisala. Uf. Slaba vest. Ampak zakaj? Sem že imela razlog, tudi blokada nikoli ni naključna. Trenutno sem bolna in pokašljevanje in zabasani sinusi me precej utrujajo. Marsikdo mi je zaželel hitro okrevanje, moj dragi pa je dal drugačno pripombo. Naj si dam čas in počivam in da telesa ne morem prisiliti, da bi se pozdravilo hitreje. Da se pač bo, ko bo čas za to.

Najprej sem bila kar malo slabe volje. V četrtek sva s prijateljico načrtovali debatno-kreativno delavnico in nisem je želela pustiti na cedilu. Še zdaleč ne. Obe sva se potrudili, pripravili vsebino, material, izzive za udeležence. Najina Ustvarjalna srečevanja sva komaj dobro zaštartali in pred nami je bilo šele drugo srečanje. Kljub temu, da sem do zadnjega upala, da bom lahko prišla in soizvedla delavnico, jo vodila skupaj z njo, se mi je zdravstveno stanje nekaj ur pred tem poslabšalo. Hudi napadi kašlja, vročina.. Nikakor ni šlo. Morala sem ji sporočiti, da ne morem. Bilo mi je žal, a me je moja krasna Alenka pomirila, da je vse OK in mi zaželela da se spočijem. Odleglo mi je.

Že dva dni pred tem sem bila pogumna in mislila, da lahko že kar konkretno pospravljam, kaj postorim, grem celo po kakšnih opravkih, a bolezen ima sadističen smisel za humor, zato me je takrat še bolj stisnilo. Ker sem želela na silo ozdraveti se mi je počutje, ki je počasi že šlo na boljše, spet poslabšalo.

Danes je petek, boljše sem, a vem zakaj. Ker sem se zavila v deko, pijem čaje, ležim berem knjigo in vse to se mi je obrestovalo. Kot je rekel moj dragi, vse ob svojem času, telo potrebuje mir za okrevanje, dober spanec in dovolj tekočine. Ne pa bezljanja okoli, pa čeprav nisem kakšen zelo aktivni človek ampak aktivnost zame osebno bolj predstavlja snovanje kakšnih zamisli za računalnikom. 

A vseeno. Včasih je potrebno odklopiti tudi to ter se prepustiti sanjarjenju, kakšni blagodejni meditaciji, pozitivnim mislim. Pa ne samo, ko smo bolani. Imejmo se radi in se ne ženimo do zadnjega atoma moči, ali ko res nimamo navdiha. Takrat se ne obtožujmo da smo neumni. Včasih imamo le slab dan, včasih pač ne gre. Bo že bolje.

Počitek, sprostitev in dobra družba, kjer je govora o čem drugem kot o tem, kar nas trenutno muči, delajo čudeže. Nemalokrat čas prinese odgovore. Glede marsičesa- kakšne zaguljene odločitve, prihodnosti, nadaljnjih korakov.. Pa naj bo to na področju družine, kariere, odnosov, poslov.. To ne pomeni, da lahko naivno pričakujemo, da bo zgolj čakanje samo po sebi prineslo odrešitev. Pomeni pa, da ko si naredil že vse, počakaj. Ali pa tudi če si zmeden in prestrašen, počakaj. In občutek, kaj je prav, bo prej ali slej sledil.

Wednesday, April 5, 2017

Novi pri nečem? Bodimo nežni pri pričakovanjih


Zdi se mi, da ko se lotevamo nečesa novega, pa naj bo to nov hobi, nova služba, povsem sveža, še neznana, življenjska situacija- lahko družinska ali drugačna (npr. selitev v nov kraj ali celo državo), da smo do sebe pogosto nepotrpežljivi. Čim prej bi se radi navadili na nove razmere in obvladali.
Dejstvo pa je, da možgani že za osvojitev dokaj preproste navade, kot je npr. umivanje zob z drugo roko, kar so nam nekoč razkrili na zanimivem psihološkem predavanju, potrebujejo nekaj tednov. Da se navadijo in da se nam zdi, da smo to dejanje osvojili in nam pride v kri.

Kaj šele sprememba nečesa večjega, globjega oz. kompleksnejšega? Npr. menjava službe, navajanje na samski stan, starševsko vlogo ali po drugi strani postopno drsenje v partnersko vlogo, pa če smo je bili prej vajeni z nekom drugim, ali pa sploh ne. Vsaka sprememba zahteva svoj čas. Naši možgani, naša čustva, preklopa na nekaj novega, neznanega, morda strašljivega, ne morejo narediti v sekundi. Niti dnevu ali tednu. Dovolimo si biti zmedeni, ne počutimo se neumne, saj je normalno, da se čutimo nemočne, ranljive, morda celo žalostne, panične, ali pa srečne, vendar vseeno nekoliko v dvomih, če bo šlo, če bo vse OK. Smo le ljudje in čutimo. Nismo le robot, ki z eno tipko preklopi na novo funkcijo.

Vsakokrat ko mi kakšna prijateljica pove, kako neučakani so njeni novi delodajalci, ki bi najraje videli, da se novosti nauči v dnevu ali dneh, me stisne pri srcu. Kje oz. kdaj smo izgubili človeškost? Kje je razumevajoč pristop, ki novemu sodelavcu ali podrejenemu ne le zada en kup nalog, ampak omogoči tudi podporo in kakšno prijazno besedo?

Tudi pri osvajanju novih navad smo mnogokrat preveč kritični in prestrogi. Ko želimo, da bi vse znali takoj, si zmanjšujemo možnosti kvalitetnega učenja- pa naj bo prijetno ali ne, učenje, tudi če nam nekaj ne gre ali ugotovimo da nam sploh ni všeč, je vedno dragoceno.

Sama sem bila prav tako nekoliko prestroga do sebe. Kar nekaj let sem se ukvarjala s pisanjem člankov za spletne portale, nato, ko sem začutila, da želim v resnici nekaj drugega, delo z ljudmi in za ljudi, pa sem se vpisala na magisterij družinskih in zakonskih študijev. To področje je v marsičem nekaj popolnoma drugačnega kot pisanje člankov in novinarsko delo, zahteva človeka iz drugačnega 'testa', druge veščine, čeprav mi je tudi pisanje že večkrat prišlo prav, saj sem npr. začela pisati tudi članke o partnerstvu, družini ipd.

Pa vendar- naredila sem karierni odmik iz novinarstva in počasi se podajam na pot nekoga, ki želi delati z ljudmi, morda postati terapevtka, voditi psihološke delavnice, izkustvene skupine.. V okviru tega se počasi udejstvujem in srečujem s prvimi izzivi. Večkrat se mi zdi, da sem prehitro želela preveč.  In bila razočarana, ko sem bila- to sem še vedno- neuspešna, nezadovoljna itd. A večje spremembe v življenju, tudi takšne ki zadevajo poklic ipd., potrebujejo svoj čas.

Ne bom se več tako gnala in si očitala, da se ne čutim kompetentno, saj se bo vse zgodilo z namenom in ob pravem času. Vedno bolj verjamem v to in pa vem, da na silo in na hitro se ne zgodi nič.
Le bolj nežni moramo postati s seboj. Jaz in mi vsi. Pričakovati- ne manj,- ampak manj na enkrat. Kaj pa menite vi?

Thursday, January 26, 2017

Panični napad: Ne bo te ubil, bo pa te naučil!


Minuli teden sem se udeležila zanimivega, izobraževalnega programa, v katerem sem se odlično počutila. Ostali udeleženci so bili simpatični, naučili smo se marsikaj o podjetniškem načinu razmišljanja (da kar pohvalim- program se imenuje SIP 2.0 in je v organizaciji Mladinskega ceha), debatirali smo o osebnostni rasti, svojih poklicnih, kariernih ciljih itd.

Cel teden je potekal sproščeno, poučno, spoznala sem veliko čudovitih ljudi. Nekaj treme sem imela prvi dan, ko smo improvizirali z igranjem prizora iz Rdeče Kapice, a vendar je bila ta trema meni domača. Nikoli nisem pretirano uživala v javnih nastopih, skečih, igrah vlog (khm, na faksu, študiju družinske terapije je bilo tega kar nekaj, kar mi je bilo v velik izziv) ipd. Ampak ta trema je bila obvladljiva. Nekako sem odigrala Rdečo kapico in preživela :). Sicer sem bila prepotena in utrujena, a je nekako šlo :).

Zadnji dan, v petek, ko pa smo sedeli v krogu, v popolnoma zaupnem okolju, mirnem in varnem, pa se mi je zgodilo nekaj šokantnega. Tik preden sem prišla na vrsto, da pripovedujem o svoji viziji- vsakdo je imel nalogo povedati nekaj o svojih poklicnih in kariernih ciljih- me je oblil mrzli pot. Na enkrat me je oblila vročica, hkrati me je zeblo in bilo vroče, začela sem se tresti, potiti, a sem to nekako prikrila. Srce mi je tako razbijalo, huje kot pri še tako napornem treningu, da sem mislila da bom bruhala ali padla skupaj. Zadnji trenutek, pred menoj sta bili le še dve osebi, se mi je telo uprlo. Absolutno zablokiralo. Drugih ljudi skorajda nisem več slišala, glasovi so bili oddaljeni, meglilo se mi je pred očmi.

Odločala sem se, ali naj grem ven iz sobe, se upravičim in stečem na svež zrak, ali naj grem na stranišče in se osvežim z mrzlo vodo. Bilo me je strah in sram, skrbelo me je, razmišljala sem, kaj storiti. Srce mi je tolklo, noge sem imela popolnoma mehke. Odločila sem se, da priznam na glas. Povedala sem, kako čutim, da imam grozno tremo in že s tem se mi je telo nekoliko umirilo, situacija je postala vsaj malo bolj obvladljiva. Še vedno mi je bilo slabo, a sem svoj ''nastop'' oz. predstavitev izpeljala. Po koncu sem bila izmučena, saj panični oz. tesnobni napadi vedno zelo izčrpajo telo. Adrenalin naraste in ko popusti, se človek počuti kot cunja.

Ko sem se o tem pogovarjala z drugimi, sem spoznala, da je takšne občutke doživel že marsikdo. Tudi dve prijateljici. O paničnih napadih se vse več piše in govori. Vzroki so raznoliki, navadno pa gre za preplet: npr- slabšega zraka v prostoru, treme pred nastopom, občutkov izpostavljenosti (v mojem primeru je vsakdo govoril o svojih sanjah in upih za prihodnost, kar je pomembna, tudi ranljiva, tema), itd.

Želim sporočiti le, da so panični napadi, ter temu sorodne oblike, od hude treme, ipd, normalni, človeški, razumljivi in so le sporočilo telesa, da se v nas dogaja nekaj pomembnega. Da smo pod pritiskom, da se nam v življenju odvija kaj prelomnega, da smo obremenjeni, zaskrbljeni. In da si moramo bolj prisluhniti. Včasih je vsega preprosto preveč in telo reče STOP.

Želim si, da bi več ljudi vedelo, da je to le odziv telesa in psihe, ki je, čeprav grozljiv,  obvladljiv in ne pomeni, da smo šibki ali čudni, ampak le to, da smo ljudje, krvavi pod kožo in da čutimo, se bojimo, se odzivamo: na svoje misli, na druge ljudi.. Čutim, torej sem :).
Tudi panični napad se včasih prikrade v vsakdanje doživljanje :).