Tuesday, December 6, 2016

Postavljanje mej- ko sebi rečemo DA


Uf, tole je moja življenjska lekcija, resnično.. In zdi se, da še od marsikoga. Precej težko mi je namreč, odvisno od situacije, pa vendarle mi je prej v izziv kot pa ne, drugi osebi povedati, kaj me moti, da se z njo morda ne strinjam in izpostaviti svoj način razmišljanja. Zakaj? Delno je morda vzrok vzgoja, v šoli, doma, ki je temeljila na poudarjanju načela- bodi prijazna, vljudna, ne jezi se. Po drugi strani pa se je ta prijaznost in potlačevanje nestrinjanja, še posebej v mlajših letih, pri meni pogosto izmenjevala z drugo skrajnostjo. Ko mi kaj ni bilo prav sem, ter še vedno nemalokrat, izbruhnila, se branila krčevito, ihtavo, na vso silo, povzdignila glas itd.

Danes bomo v pogovorni skupini za brezposelne, pri sovodenju katere sodelujem, obravnavali, tudi prek iger vlog, prav to temo. Kako se postaviti zase, ampak ne na pasiven način- ta se kaže takrat, ko klonemo glavo, ko ne upamo izraziti sebe, ko imamo tremo, ko potlačujemo občutke, prav tako pa ne na agresiven (besedno in/ali fizičen) način. Kako drugi osebi, pa naj bo prijatelj, partner, starš, otrok, znanec, šef ali le mimoidoči izraziti svoje mnenje, kako spoštljivo priznati nestrinjanje?

Če govorimo JA, ko pa si v resnici želimo reči NE, delujemo proti sebi. Prej ali slej bodo te potlačeni občutki žalosti, spregledanosti, zamer, neupoštevanosti ipd, udarili nazaj in nas preplavili. Takrat bomo bodisi zamrznili, se ogradili od drugih, v upanju da nas ne bodo več prizadeli, ali pa bomo eksplodirali in osebi vrgli v obraz vse, kar se je nabralo v nas. Da se ne bi zgodilo ne eno ne drugo, je potrebno v komunikaciji delovati asertivno.

Asertivnost je pravzaprav zlata sredina med pasivnim načinom razmišljanja, delovanja, čustvovanja, vedenja in komuniciranja (ne le besednega, ampak tudi neverbalnega- prek mimike, gest, pogleda, intonacije glasu) ter med agresivnim pristopom, pri katerem pa potrošimo ogromno ene moči, energije, za boj z drugo osebo. Pri tem užalimo druge in izčrpamo tudi sebe.

Asertivnost je pot do boljših odnosov, do izražanja sebe, do iskrenosti do sebe. Kajti, če mi ne bomo postavili mej, če mi ne bomo jasno dali vedeti, česa si ne dovolimo (npr. da nas blatijo, podcenjujejo, da so nasilni do nas ipd), potem bodo drugi pometali z nami. Po drugi strani pa izsiljevanje drugih, trmasto cepetanje na otroški način in poskusi manipuliranja prav tako ne bodo prinesli rezultatov, saj bodo boleli nas in naše bližnje. Agresija je vedno prinesla le odtujenost in obžalovanje.

Kako pa vi izrazite svoje mnenje? Poveste kaj si mislite, tudi ko se ne strinjate z nekom, ali pa večkrat potlačite mnenje in ste raje prijazni, vljudni, kot da bi se izrazili? Vas kdaj zanese v besedne boje in dokazovanje moči, ste kdaj morda preveč napadalni do svojih bližnjih in nato to obžalujete? Dobrodošle vaše izkušnje :).

Wednesday, November 16, 2016

Preteklost kot življenjska učiteljica


Že kar nekaj mesecev je minilo od mojega zadnjega zapisa. 

Definitivno to ni bilo po naključju, še zdaleč pa vzrok ni bil, da se mi ne bi ljubilo pisati.
Preprosto ni bilo idej, navdiha, pa ne zaradi odpora do bloga, ampak drugih življenjskih odločanj, razmišljanj in sprememb. Te spremembe niso bile toliko zunanje, kot v meni sami, saj sem si morala, oziroma sem še na tej poti, vendar sem storila prvi korak, marsikaj pojasniti.

Počasi se pomirjam s svojo preteklostjo in odločitvami, ki sem jih sprejela. Pri meni so bile te odločitve, dejanja, povezana predvsem z izbiro fakultete in nato oblikovanja poklicne poti. Ta je krenila v novinarsko smer, ki mi je, vsaj na videz, precej časa odgovarjala, pa vendar se je potem pokazalo, da to ni ravno to, da me nekaj moti, da to nisem jaz. 

Vedno bolj sem ugotavljala, da bi morala pravzaprav ubrati drugačno izobrazbeno pot (šele v zadnjih 2 letih ugotavljam da je to psihologija ali nekaj podobnega), saj so mi zato- ker je nisem, poleg tega se takrat sploh nisem dovolj zavedala, da me zanima in je pomemben del mene kot osebnosti- marsikatere zaposlitvene poti zaprte.

Ampak- preteklosti ne morem spremeniti, lahko le sedanjost. In prihodnost. Pa še to le omejeno. Lahko sprejemam odločitve, testiram in oblikujem svoja mnenja, živim in vplivam le na en delček svojega življenja. Marsikaj pa je v življenju nepredvidljivo, marsikaj ni na meni. V sekundi se vse lahko spremeni, česar se premalo zavedamo.

Zato bom ta zapis, precej zmeden, po toliko mesecih je potrebno spet malo zverzirati pisanje :), namenila pomiritvi s svojo preteklostjo. Pomiritev vsakega posameznika z njegovo lastno preteklostjo in vsemi napakami, ki jih je storil, z vsemi obžalovanji, je izrednega pomena, da gre oseba lahko naprej in ne živi v preteklosti, ampak tukaj in zdaj. Pa so bile to, kar je naredil in kar ga boli še danes, res napake?

Jaz menim da ne in da ima vsak izid, vsaka odločitev, svoj namen. Verjamem tudi v življenjske lekcije in v to, da v določenem obdobju dobimo prav takšen izziv, kot ga potrebujemo za osebnostno rast. Tudi ljudje, ki nam pridejo nasproti, se v našem življenju niso pojavili kar tako, po naključju. Takšno je moje mnenje, pa tudi mnenje marsikoga drugega, saj naj bi vedno iskali ljudi, ki jih potrebujemo- za učenje o nas samih, za učenje o odnosih in tudi za predelavo bolečin iz preteklosti. In za učenje o tem, kdo sploh smo, kaj želimo. To pač ni mogoče brez ''napak'', preizkušanj in transpoti v življenju.

Relacijska družinska terapija, iz katere pospešeno pripravljam magistrsko nalogo, pa poudarja celo, da si vedno izberemo takšnega partnerja, ob katerem začutimo stare rane iz preteklosti, saj on/ona v nas, nevede in pogosto nehote, izzove prav takšne, nepredelane boleče občutke, kot smo jih doživljali že v svoji primarni družini, torej z očetom in mamo, ali pa v preteklih, intimnih odnosih.

In kaj je namen tega doživljanja podobnih, starih občutkov in čustev? Da ponovno pridemo v stik z vsebinami- npr. čustvi, mnenji o nas, ljudeh, svetu-, ki jih še nismo predelali, raziskali in se z njimi pomirili. Ob partnerju dobimo novo priložnost, da se na novo spoznavamo. In tudi ob otrocih, prijateljih, sodelavcih in drugih ljudeh. Vsak od njih nam kaže zrcalo o nas samih- kdo smo, kakšne so naše reakcije, kje smo občutljivi itd.

Ta zapis zaključujem z mislijo, da preteklost nikakor ni le to, je naša učiteljica. Spremeniti je res ne moremo, lahko pa se z njo pomirimo in sprejmemo, da smo takrat pač ravnali tako kot smo najbolje znali, kot smo se pač znašli. Imeli smo drugačna prepričanja, drugačna mnenja, tudi okoliščine so bile drugačne kot sedaj in tudi osebnostno smo bili lahko precej drugačni. Zato smo takrat ravnali na en način, danes pa bi morda povsem drugače.

To pa še ne določa naše prihodnosti. Preteklost ne zabetonira sedanjosti, niti ne definira prihodnosti. Je takšna, kot pač je. Tudi ljudje se sčasoma spreminjamo in kdo pravi da smo še vedno takšni, kot smo bili in da bomo takšni sploh ostali :).

Monday, July 11, 2016

Cona udobja ali zvestoba sebi?


Cona udobja. Nekakšna vata, zavetje, prostor, psihični, fizični ali čustveni, v katerem se dobro počutimo. Varno, umirjeno, zaščiteno. To je lahko dejanski fizični prostor- npr. dom, soba, naš posebni kotiček, v katerem se sprostimo, se počutimo srečne, nam je udobno itd, ali pa naš način življenja, v katerem se dobro počutimo. Cona udobja je lahko vse- od prepričanj, odločitev, vrednot, stila življenja, poklicne poti itd., kjer nam je ''fajn'' in domače, kjer ne tvegamo, ni presenečenj, nevarnosti. No ja, življenje v resnici vedno preseneča, pa če se pripravimo, ali ne :).

Pa vendar- kako bomo živeli- ali bomo sprejemali kakšna tveganja, ali bomo poskušali kaj novega ali pa se držali preverjenih receptov- tako kulinaričnih kot življenjskih, pa je na nas samih. Lahko večno živimo na isti način, vstajamo ob isti uri, opravljamo isti poklic, hodimo na iste počitnice, ali pa sploh nikoli ne potujemo, imamo enak krog ljudi,- kolikor je seveda to mogoče in v kolikor se okoliščine, zaradi drugih ljudi in stvari, ne spremenijo same od sebe. Lahko živimo tako, da ne maramo sprememb in se jim upiramo. To ni nujno slabo. Ljudje smo različni.

Pa vendar vsi potrebujemo občutek pripadnosti v življenju, predvidljivosti, vsaj približne, glede tega, kako bo potekal naš dan in naslednji dan ter teden, s kom se bomo zbujali, s kom prijateljevali, kaj počeli v službi, kje bomo čez mesec dni itd. Če bi se zjutraj zbudili in bi vsak dan bil popolna neznanka, če ne bi vedeli kaj sledi in kaj bomo delali, bi to hitro postalo ne le zanimivo, temveč tudi stresno, marsikomu celo grozljivo. Potrebujemo zavetje svoje družine, kroga prijateljev, delovne naloge, ki jih zmoremo ali urnik na faksu, ki nam daje neke smernice ;). A kakšno bo naše življenje, če nikdar ne poskusimo kaj novega, ne naredimo korak proti nečemu, česar nas je strah, vendar pa želimo to premagati? Takšno življenje je za nekatere prijetno, takšno da poboža, za nekatere pa grozljivo dolgočasno.

Nekateri ljudje ljubijo spremembe, nepredvidljivo, adrenalinska potovanja, eksperimentiranje z življenjskim stilom, zadajanje ciljev, ki jim dajejo motivacijo, jih izzivajo. Nekateri želijo negovati svoj pogum, si upati več in več. Nekateri se vmes odpočijejo in ustvarijo vsaj neko cono domačnosti, nekateri, bolj ekstremisti, pa se ne ustavljajo. 

Potrebno pa je vedeti, da je nekaterim adrenalin pravzaprav udobje, podobno takšnemu, kot je nekomu drugemu rutina. Na drugem ''bregu'' pa so ljudje, ki ne marajo nikakršnih sprememb, ki dobesedno jedo isto jed 50 let, se oblačijo enako, hodijo po istih poteh, negujejo svoje omejeno znanje in vednost in nočejo niti slišati za raznolikost, za drugačnost.

Kaj je boljše? Kako lahko sodimo, ali je bolje biti nekdo, ki ves čas hlasta za spremembami in se nikdar ne ustavi, kateremu je življenje izziv, rutina pa mu pomeni grozo, ali pa oseba, ki je rada na svojem kavču, dobesedno ali simbolno, ter ki jo ob misli na nepredvidljivost življenja oblije mrzli pot? Moje mnenje je, da je tudi tu najboljša nekakšna zmernost. Iti iz cone udobja ja, a ne za vsako ceno in zgolj zaradi dokazovanja drugim, brez iskrene, lastne želje in radovednosti po nečem novem. 

O podobni temi sem pisala tudi tule.

Pa vaše mnenje? Radi kar naprej tvegate, preizkušate novosti, ali se raje držite preverjenih izbir, načina življenja itd, ki mu zaupate?


Tuesday, July 5, 2016

Intuicija: Ko vse v tebi kriči, da nekaj ni v redu

Danes bom pisala, ja, po zelo dolgem času, malo sem zasedena z magistrsko, prav toliko pa tudi z lastnimi mislimi, o tematiki, ki je mnogim domača, jo prepoznavajo tudi pri sebi, nekaterim pa se zdi privlečena za lase. Šesti čut ali intuicija. Verjamete vanjo?

Če si sposodim nekaj definicij: Gre za našo notranjo naravnanost do določenega ravnanja, tudi za t.i. občutek v drobovju (gut feeling), občutek, ki ga ne moremo pojasniti, vendar nas nekako vodi do določenih spoznanj, odločitev ipd (vir: KLIK). Pogosto se naknadno izkaže, da je naš šesti čut imel prav, četudi prej nismo vedeli, zakaj tako čutimo- pogosto prav nasprotno temu, kot pa bi se od nas v določeni situaciji pričakovalo.

Primer 1: Ko oseba dobi novo službo, v hipu začuti, da tu nekaj ni v redu, pa čeprav nima nikakršnih oprijemljivih dokazov za to. Delo ji odgovarja in tudi šef ter sodelavci so sprva prijetni in prijazni. Čez čas pa se npr. izkaže, da v firmi poteka prikrit mobing ali pa, da podjetje ne posluje pošteno.

Primer 2:  Na spletu je dostopnih mnogo pripovedovanj ljudi, ki so se tik pred potovanjem, ki so se ga veselili že dolgo, premislili. Nekaj jim je prišepnilo, naj ne odidejo na pot, zato so potovanje odpovedali. Znani so primeri, ko je letalo, s katerim bi morali na pot, nato strmoglavilo ipd.

Albert Einstein je nekoč dejal, da je intuicija najbolj dragocen dar, mnogo ljudi pa poroča, da dobijo namige svojega šestega čuta- glede odločitev v življenju, lastnih dilem, ljudi ki jih obkrožajo itd., predvsem med sanjami ali pa tik za tem, ko se prebudijo iz spanja (vir in več o tem: KLIK.)

Kako doživljam intuicijo jaz? Pogosto kot telesno sporočilo: npr. črvičenje v želodcu, občutek napetosti, nesproščenost, tesnobo, kadar gre za nekaj, za kar se čez čas izkaže, da ni dobro zame. Ali pa nasprotno- občutek lahkotnosti, vznemirljiv naval energije, veselje, ki mi šepeta, naj se nečesa lotim, naj grem v določeno smer. Pa čeprav mi logika govori, da je to noro in nemogoče, da nikakor ne bo šlo, a intuicija me pomirja, da bo še vse dobro in da je vse izvedljivo. 

Primer iz mojega življenja: Pred leti sem sodelovala v prostovoljni ekipi, kjer je bila vodja društva prijetna sogovorka, vendar me je precej hitro nekaj začelo motiti, zdelo se mi je zlagano in prisiljeno. Ker se je ta ženska zelo trudila in bila zelo motivirana za naše projekte, sem imela slabo vest, da tako čutim in da mi gre na živce.  Spraševala sem se, kaj je narobe z mano in se oštevala, da sem nepoštena. Čez čas, ko nas je iz društva izstopilo kar nekaj, pa sem izvedela, da so tudi drugi doživljali podobno in se na sestankih celo soočali s hudimi glavoboli, tako kot jaz. O tem smo se pogovarjali šele naknadno.

Izkazalo se je, da z osebo preprosto ne moremo sodelovati in ta naš šesti čut nam je prek telesnih signalov že prej mnogokrat sporočal, da se bo zgodba tako razpletla. Proti tej osebi še danes nimam nič, le ujeli se nismo, včasih energije ljudi pač niso kompetentne.

Kaj pa vi? Vas je intuicija že kdaj opozorila, se je nato morda izkazalo, kako prav je bilo, da ste jo upoštevali ali pa ste dobili lekcijo, ker je niste?

Monday, June 13, 2016

5 ukrepov, kako si med brezposelnostjo polepšati življenje


Danes bom pisala o tem, kako si v času brezposelnosti polepšati življenje. Iskanje dela, priložnosti za zaposlitev, morebitno nadaljnjo izobraževanje ipd, zna izčrpati. Zdravstveno, čustveno in psihično. Zakaj ne bi poiskali načine, da si življenje obarvamo in ne dopustimo, da nas spirala obupa posrka vase?

1) Ne pozabimo na stvari, ki nas veselijo: Ni razloga, da bi cele dneve mleli črne misli in se izčrpavali v iskanju dela. Privoščimo si vse tisto, kar nas bogati in veseli: razvajanje, šport, pogovor, ustvarjanje, karkoli. Ne pozabimo na to, saj nam bo prav to dalo zagon in osrečilo.

2) Upirajmo se obsedenosti z delom: Vsi ljudje smo MNOGO več kot le osebe, ki potrebujejo zaposlitev. Brezposelnost je lahko žalostna nalepka, a le, če to dovolimo. Smo tudi partnerji, starši, prijatelji, imamo mnogo vlog in interesov. Tako veliko je še stvari, ki nas radostijo in kjer smo pomembni ter dejavnosti, v katerih lahko uživamo in blestimo. 

Obsesija z iskanjem dela ni hec, čeprav se jo jemlje kot odgovornost, pa ima temno plat: da se začnemo ocenjevati le po tem kriteriju. V življenju je še toliko drugih, pomembnih ljudi in aktivnosti ter delov tebe, ki jih moramo negovati. To dolgujemo sebi.

3) Poskrbimo za počitek: Ja, iskanje zaposlitvenih priložnosti je delo, ki utrudi. Privoščiti si moramo dovolj spanca, razgibavanja in predvsem mentalnega počitka. Kakovostno udejstvovanje zahteva spočit um, celonočno premetavanje in razglabljanje resnično ne vodi nikamor. Vsakdo ima skrbi, a naša odgovornost je, da se imamo radi in se z njimi spoprimemo ter ne dovolimo, da se uničujemo.

4) Na to obdobje poglejmo kot na darilo: Sliši se grozljivo, sploh za tiste, ki imajo družine in nujno potrebujejo denar. A na določen način in za nekatere ljudi pa je to lahko nova priložnost: da poiščejo sebe, svoje interese, da postavijo nova merila, sploh če so prej npr. delali v obupnih razmerah, ali nekaj, kar jim res ni bilo pisano na kožo. Brezposelnost je lahko tudi, čeprav boleča in dolgotrajna, priložnost za predrugačenje življenja.

5) Izkoristimo čas: Ne samo za iskanje dela in za polnjenje dni z raznimi opravili. Izkoristimo čas zase, za meditiranje, za poglabljanje vase, za branje, za sprehod, za polnjene baterij v naravi, za preživljanje časa z družino, za razmišljanje, za spoznavanje novih ljudi, krajev, spoznanj.. Ta dodatni čas je lahko prav tisto, kar bo na nepričakovan način obogatilo naše življenje.

 

Friday, May 27, 2016

4 zanimiva dejstva o introvertiranosti

Tokrat nekaj zanimivih dejstev, ki sem jih spoznavala ob prebiranju knjige Tihi, avtorice Susan Cain. Gre pravzaprav za popis študij, raziskav in avtoričine lastne študije introvertiranosti in ekstravertiranosti.

PS: O introvertiranosti kot osebnostni lastnosti sem sicer že pisala tudi tule. 
(vendar takrat še nisem prebrala te knjige, ki pa se tematike loteva zelo poglobljeno in na zanimiv način, z veliko praktičnimi primeri).

1) Introvertiranost ni enaka sramežljivosti:

To je pogost predsodek, pa vendar ne gre za eno in isto zadevo. Introvertiracni so lahko plašni, ni pa nujno. Nekateri introvertirani so zelo zgovorni, imajo radi ljudi, celo izpostavljanja v določenih situacijah, to, da jih nekdo nagovori pa jim ne predstavlja stresa, nimajo težav z javnimi govori, izpostavljanjem, a le, ko je to nujno potrebno. Nastopov in tega, da so v središču pozornosti (tudi npr. na lastni rojstnodnevni zabavi) pa, vsaj po navadi, še vedno ne marajo preveč.

Najboljše se počutijo v manjših skupinah, v intimnejših pogovorih. Vendar pa se številni vase obrnjeni ljudje tudi v družbi odlično znajdejo in niso sramežljivi. Nekateri pa so sramežljivi, vendar to dobro prikrivajo s spretnimi socialnimi veščinami in dobro pripravljenimi govori.

2) Poslovni svet preferira ekstravertiranost:

Karierni svet, pa naj bo v poslovnih ali kakršnih koli drugih vodah, naj bi, sploh v ZDA, še vedno dajal prednost ekstravertiranim ljudem. To pomeni, da imajo šefi pogosto bolj ''radi'' ljudi ki so usmerjeni navzven, ki posedujejo zdravo mero samopromocije, ki so družabni, samozavestni, obvladajo delo v skupinah, ki jim uspeh veliko pomeni itd.

Saj ne, da introvertiranci niso takšni, vendar pa pogosto, kar je žal zakoreninjen stereotip, le delujejo manj samozavestno, manj prepričano vase in za nekatere celo nezanimivo. To pa zato, ker se bolj sproščeno počutijo med poslušanjem kot pa govorjenjem, nemalokrat tudi govorijo bolj tiho, kar nekatere voditelje in direktorje zmoti, saj se jim tak kandidat zdi otopel, tudi premalo šarmanten, zaspan, celo len itd.

3) Usmerjenost navznoter oz. navzven:

Povedano na kratko, introvertirani ljudje so tisti,ki so bolj obrnjeni vase, bolj so pozorni na to, kaj razmišljajo in doživljajo sami pri sebi, ekstravertiranci pa so, bolj kot pa na svoj notranji svet in lastna doživljanja, osredotočeni na zunanji svet in ljudi ter dogodke v svojem življenju. Mnogo bolj so tudi motivirani za uspeh ter materialne dobrine.

Medtem, ko prvi komaj čakajo, da bodo po službi kmalu doma, v svetu svojih misli, za knjigami in s svojimi lastnimi projekti ter hobiji, pa ekstravertirani hrepenijo po dogodkih, zabavah, energiji ljudi ipd.

4) Introvertiranost je v Aziji zaželena:

Kitajska, Japonska, Koreja so le nekatere izmed azijskih dežel, kjer je introvertiranost zelo spoštovana, pogosta in kjer se v tem duhu vzgaja tudi otroke. Umirjenost, usmerjenost vase, dober razmislek pred kakršno koli odločitvijo, dajanje prednosti varnosti pred tveganjem, preferiranje opravljanja le ene dejavnosti hkrati so lastnosti, ki v marsikateri azijski kulturi veljajo za prednost.

Introvertiranost je zelo ''doma'' tudi na Finskem, kjer je molk še vedno zlato, v nasprotju z ZDA, ki veljajo za najbolj ekstravertirano državo na svetu, saj tam skoraj vsakdo hrepeni po prepoznavnosti, široki mreži prijateljev, izpostavljanju itd.



Friday, May 20, 2016

5 stvari, ki jih nismo dolžni pojasnjevati


Za katere življenjske odločitve se nam ni potrebno opravičevati, česa nam res ni treba pojasnjevati?


1) S kom in kako živimo: Naša intima, naša pravila. Kaj in koliko bomo to delili z drugimi je zgolj naša odločitev. To, kdo nam greje postelje, ali imamo otroke ali ne resnično ne igra vloge pri ničemer- kako delamo, kakšne osebe smo, kakšne vrednote imamo, kako obravnavamo druge itd... Razmerja so raznolika in če oseba ter način partnerstva ali oblika družine, ali pa samski stan, ustreza nam samim, je to vse, kar šteje. Nismo dolžni razlagati podrobnosti, nikomur, le sebi in partnerju.

2) Prelomnic v življenju: Sprememba življenjskega sloga, menjava režima prehrane, sprememba kariere, odločitev za selitev ali prekinitev zveze  itd... Vse to so pomembne prelomnice in življenjski zasuki, ki pa jih lahko, ali pa tudi ne, podelimo z drugimi. Na nas je, ali bomo te občutke in odločitve razkrivali, a vedeti moramo, da nas morda ne bodo razumeli, nas obsojali.. A to niti ni pomembno, saj moramo izoblikovati življenje zase, takšnega, kakršnega si želimo, spremembe pa so pogosto nujno potrebne, četudi jih drugi ne odobravajo.

3) Nenavadnih hobijev in čudnih navad: Vsakdo jih ima. Razlika je le v tem, da nekatere izmed njih brez problema pokažemo, razkrijemo pred drugimi, nekatere pa raje zadržimo zase ali jih zaupamo res le najbližjim osebam. Vsi imamo kakšne čudne obsesije, navade, razvade, rituale itd.. Dokler ne motijo nas samih in z njimi ne škodujemo drugim, ni potrebe po kazanju teh, bolj odštekanih, delov nas samih. Naj vsaj nekaj ostane skrito in res le naše.

4) Dvomov o nas samih: Zelo pereča tema. Menim, da jo bomo najboljše odnesli, če dvome in svojo ranljivost priznamo le ljudem, ob katerih se čutimo razumljeno, spodbujano, spoštovano, pa še to ni garancije, da nas ne bodo kdaj prizadeli ali razočarali- v odnosih pač vedno tvegamo. Pa vendar- zaupanje naših skrbi kar vsakomur ki ima čas najbrž ni najbolj pametna izbira, oziroma moramo v tem primeru vedeti, da smo lahko še dodatno ranjeni.

5) Družinskega ozadja: Občutljiva tema, ki zadeva tudi druge ljudi, osebno dediščino, ki nas je izoblikovala v to, kar smo. Ljudem, ki vrtajo v nas, kdo ali kaj so naši družinski člani, nismo dolžni pojasnjevati in z njimi razpredati o podrobnostih. Če čutimo, da želimo, potem seveda, a marsikdaj se za takšnimi vprašanji žal skriva le radovednost in hrepenenje po tračih.